Bešter, Avgust Veličan (1891–1938)

BEŠTER, Avgust Veličan (Veličan Bešter), fotograf, filmar (r. 28. 8. 1891, Železniki; u. 8. 5. 1938, Ljubljana). Zet Marijan Zadnikar, umetnostni zgodovinar, akademik.

O zgodnjem obdobju njegovega življenja ni natančnih podatkov. Osnovno šolo je obiskoval v Kropi, nato se je družina preselila v Ljubljano, kjer je obiskoval realko, 1907–09 pa verjetno na Dunaju fotografsko-slikarsko šolo. Po vrnitvi v Ljubljano je bil kratek čas trgovski potnik pri fotografu Ludviku Kremi in nato fotografski pomočnik pri fotografu Francu Aparniku v Kamniku, ki je imel tudi laterno magico, s katero je po sejmih predvajal filme. 1911 se je vrnil na Dunaj, kjer je obiskoval filmsko šolo.

1914 je dobil pooblastilo za opravljanje fotografske obrti in odprl fotografski atelje V. Bešter, Fotograf & slikar na Križevniški ulici 2 v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je atelje preselil na Aleksandrovo cesto 5 (današnja Cankarjeva ulica). Bil je prvi, ki je dobil obrtni list za izdelavo filmov (1922). Svoje podjetje je imenoval Slovenija film, prva slovenska filmska tovarna Veličan Bešter, Atelje Helios, Ljubljana, pozneje ga je preimenoval v Ilirija film, Tvornica zabavnih, propagandnih in reklamnih (trik) filmov. Uredil je nov, stekleni atelje, v katerem je razvijal in kopiral filme. Imel je dovolilnico za potujoči kino in od 1933 pooblastilo za izvajanje svetlobne reklame. Predvajal jih je lahko (tudi med vožnjo) iz posebej prirejenega avtomobila. Fotografski podružnici je imel tudi v Metliki (1925–31) in Ribnici (1938). Od 1927 je poučeval fotografijo na umetniški šoli Probuda v Ljubljani. 1934 je atelje preselil na Čopovo cesto (današnja Čufarjeva) v gostilno Pogačnik, 1937 pa fotoatelje Helios na Židovsko ulico 6. Po njegovi smrti so bile vse dejavnosti črtane iz obrtnega lista in o morebitnih naslednikih ni podatkov.

Bešter se je kot poklicni fotograf ukvarjal predvsem s portretno fotografijo, medtem ko je zaradi nenavajanja avtorstev pri objavah manj znanega o njegovi dokumentarni in arhitekturni fotografiji. Portretna fotografija sega od običajnih družinskih, zasebnih portretov do javnih portretov znanih osebnosti. Predvsem pri slednjih je poskušal s postavitvijo portretiranca in izrazito uporabo svetlobe preseči običajne obrtniške portrete. V do zdaj znanem gradivu po kakovosti izstopa predvsem akt – portret telovadca Staneta Derganca (1925). 1926 je sodeloval na 1. jugoslovanski razstavi fotografije v Splitu. 1929 je sodeloval na razstavi in na natečaju revije Ilustracija Naši otroci. Bil je član zadruge fotografov, čeprav se ni strinjal z njenimi pogledi na vlogo fotografije. V polemiki o umetniški fotografiji v Slovencu 1923 se je postavil na stran fotografije kot umetnosti.

Štejemo ga med pionirje slovenskega filma. V dvajsetih letih 20. stoletja je snemal reportaže, pokrajinsko-propagandne in reklamne filme, po podatkih njegove hčerke naj bi posnel risani in lutkovni film, ki pa nista ohranjena. Vsi filmi so dokumentarnega značaja, vendar s premišljeno uporabo filmskih izraznih sredstev (spreminjanje planov, kombinatorika v izbiri zornega kota, vožnja kamere, mednapisi). Njegov prvi film Smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah (1922) so predvajali v kinu Ideal v Ljubljani in o njem kot o prvem slovenskem filmu obširno poročali v časniku Jutro (7. 4. 1922). Po 1930 se je posvetil snemanju reklamnih filmov, ki niso ohranjeni. Njegovi filmski in številni fotografski posnetki ljudi, krajev, stavb in dogodkov imajo zgodovinsko-dokumentarno vrednost.