Bertoncelj, Ivan (1914–1974)

BERTONCELJ, Ivan (partizansko ime Janoš), šolnik, andragog, publicist (r. 7. 4. 1914, Ljubljana; u. 8. 8. 1974, Ljubljana). Oče Jožef Kocjančič, mati Marija Bertoncelj.

Osnovno šolo je obiskoval v Kamni Gorici in Srednji Dobravi, meščansko šolo na Jesenicah (1926–30), učiteljišče pa v Ljubljani (1930–35). Strokovni izpit za učitelja je opravil 1939. Poučeval je v Šentrupertu pri Laškem (1935–41) in na Bledu (1941). 1941 je bil v nemškem ujetništvu, po vrnitvi se je 1942 v Ljubljani vključil v NOB. Kot pokrajinski šolski nadzornik za Gorenjsko je na osvobojenem ozemlju organiziral osnovne šole. 1945 je bil šolski nadzornik v ljubljanskem okrožju, 1946 pa inšpektor za osnovne šole in učiteljišča. Istega leta se je zaposlil na Ministrstvu za prosveto, 1947 pa je bil razporejen na Predsedstvo vlade LRS; 1951–55 je bil zaposlen kot sekretar odbora za strokovno šolstvo pri Svetu za kulturo in prosveto.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je 1952 zaključil študij pedagogike, 1955 pa študij psihologije. Istega leta je prevzel vodstvo psihološkega oddelka pri Zavodu za proučevanje organizacije dela in varnosti pri delu LRS v Ljubljani, 1958 pa je odšel v Kranj na Zavod za izobraževanje kadrov in proučevanje organizacije dela in Višjo kadrovsko šolo pri tem zavodu (danes Fakulteta za organizacijske vede). Kot strokovnjaka pri organiziranju poklicnega izobraževanja ga je vlada 1958–59 poslala v Sirijo. 1962 se je zaposlil na Zavodu za strokovno izobraževanje LRS v Ljubljani (od 1963 direktor). 1965 se je zavod združil z Zavodom za šolstvo SR Slovenije, kjer je postal pomočnik direktorja (do 1966). 1967–69 je bil predavatelj na Višji šoli za organizacijo dela v Kranju. Kot izvedenec UNICEFA za strokovno izobraževanje je bil 1969–73 v Švici in Etiopiji.

Njegove prve publikacije so izšle med drugo svetovno vojno. To obdobje je opisal v članku Šolstvo na Gorenjskem v letih 1941 in 1945 (Sodobna pedagogika, 1951). Kot sekretar odbora za strokovno šolstvo se je posebej posvetil vajencem in poklicnemu usmerjanju. V diplomski nalogi je 1952 obdelal razvoj strokovnega šolstva v Sloveniji od osvoboditve do 1952. O tej problematiki je napisal veliko člankov in publikacije Kako spoznamo sposobnost otrok za razne poklice, Problemi vajenske mladine, Izbira poklica in pregled strokovnih šol v LRS. Predaval je na tečajih in seminarjih za vzgojo kadrov v poklicnih svetovalnicah, ki so jih začeli ustanavljati.

Posvečal se je tudi organizaciji dela. Bil je soustanovitelj Jugoslovanskega združenja za poklicno usmerjanje (1956) in predsednik slovenske sekcije. Istega leta je Zavod za proučevanje dela in varnosti pri delu LRS začel z organizacijo seminarjev za vodilne kadre o metodah sistema TWI (Training Within Industry – Šolanje v industriji). Na seminarjih je sodeloval tudi Bertoncelj. Iz tega obdobja so nastala dela, med katerimi so bila mnoga prevedena v srbohrvaščino: Organizacija izobraževanja v podjetjih, O delu z ljudmi, Sprejem in uvajanje delavcev, Tehnika diskusije, Izobraževanje v gospodarskih organizacijah, Tehnika predavanja, Metoda predavanja idr.

Pomembno je tudi njegovo delo na področju andragogike. 1961 je organiziral seminar o andragogiki za inštruktorje in učitelje pouka praktičnega dela in za organizatorje izobraževanja. 1962 je za višjo kadrovsko šolo v Kranju napisal skripta Andragogika, ki so bila priročnik tudi za predavatelje po seminarjih in šolah za odrasle in delavskih univerzah. O andragogiki v delovnih organizacijah je pisal tudi v knjigi Osnovi andragogike (1966).

V zadnjih letih je kot izvedenec UNECEFA za strokovno izobraževanje v Etiopiji izdal šest knjig v angleščini, v njih je obravnaval metode dela in standarde v delovnih organizacijah.

Članke je objavljal v številnih revijah, časnikih, zbornikih in koledarjih: Prosvetnem delavcu, Popotniku, Sodobni pedagogiki, Mladem svetu, Savremeni školi, Obrazovanju odraslih, Zborniku pedagoških člankov, Obrtniku, Delu in varnosti, Gospodarskem koledarju, Sodobnih potih, Informatorju, Kadrovski politiki, Novi proizvodnji, Moderni organizaciji, Progresu, Izobrazbi rukovodilaca pa tudi v Delu, Slovenskem poročevalcu, Ljudski pravici in Turističnem vestniku .

1968 je prejel nagrado Staneta Žagarja (najvišje priznanje pedagoškim delavcem), 1969 pa posebno priznanje OZN. Skupnost izobraževalnih centrov Slovenije je 1988 ustanovila sklad za posebne nagrade in priznanja Ivana Bertonclja za prispevek k izobraževanju odraslih v Sloveniji.