Bertoncelj, Aci (1939–2002)

BERTONCELJ, Aci (krstno ime Frančišek Alojzij Bertoncelj, uradno ime Franc Bertoncelj), koncertni pianist (r. 27. 8. 1939, Ljubljana; u. 22. 9. 2002, Domžale). Oče France, mlinar, kmet, mati Marija, r. Škrabar, uslužbenka. Žena Lenča Ferenčak, igralka.

Obiskoval je domžalsko osnovno šolo; istočasno se je v tamkajšnji glasbeni šoli učil harmoniko. Jeseni 1947 je opravil sprejemni izpit na Nižji državni glasbeni šoli v Ljubljani in bil sprejet v razred Zorke Bradač. Zaradi šolanja se je preselil v Ljubljano.

Prvič je nastopil že po treh mesecih šolanja. Mentorica je v njem prepoznala izreden glasbeni talent in se vsestransko zavzela zanj. Bertoncelj je preskočil en razred in imel že kot učenec četrtega razreda in »čudežni otrok« maja 1950 v veliki dvorani Slovenske filharmonije svoj prvi recital. Program je vključeval tudi nekaj Bertoncljevih lastnih skladbic (Pesem, Serenada, Polka ), kar pomeni, da je kot otrok tudi komponiral; skladbe se niso ohranile.

Jeseni 1950 se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani. Hkrati je bil sprejet v prvi razred pripravnice na Srednji glasbeni šoli. Pri klavirju je odlično napredoval in imel aprila 1951 svoj drugi recital, tokrat v mali dvorani Slovenske filharmonije. Igral je skladbe s srednje stopnje klavirskega študija: francosko suito Johanna Sebastiana Bacha, sonato Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta, valček Frédérica Chopina. Maja 1951 je koncert ponovil v Domžalah. Najbrž se je že poleti 1951 v Salzburgu predstavil slovitemu pianistu Carlu Zecchiju s Chopinovim Nokturnom v b-molu .

Njegov naslednji uspeh je bil nastop z orkestrom; ob zaključku drugega razreda pripravnice 1952 je z orkestrom Akademije za glasbo zaigral Haydnov Koncert v D-duru . V tistem času je bilo igranje z orkestrom privilegij najboljših. Jeseni 1952 je bil sprejet na Srednjo glasbeno šolo, kjer je nadaljeval študij klavirja pri isti profesorici; morda se je že v tem ali pa v naslednjem letu vpisal tudi na teoretski oddelek, kjer je imel glavne predmete pri Vasiliju Mirku. V vseh letih, kar je bil na Srednji glasbeni šoli, je veliko nastopal; aprila 1954 je z orkestrom Slovenske filharmonije zaigral Mozartov Koncert v d-molu. Recital, s katerim je zaključil šolanje na Srednji glasbeni šoli, je imel februarja 1955 v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Predstavil se je z zahtevnim koncertnim programom, ki je vseboval Patetično sonato Ludwiga van Beethovna, izbor Chopinovih del, Sarkazme Primoža Ramovša in Ples škratov Franza Liszta. 1955–57 se je udeležil treh poletnih mojstrskih tečajev pri Zecchiju v Salzburgu.

Kljub zaključnemu koncertu se je še nadalje šolal pri Zorki Bradač. Oktobra 1955 je s Slovensko filharmonijo igral klavirski koncert Edvarda Griega, s čimer je dokazal, da lahko izvaja najtežje kompozicije. V šolskem letu 1955/56 je na klasični gimnaziji opravljal dva letnika hkrati in 1956 maturiral. Junija 1956 je na državnem tekmovanju v Zagrebu dobil prvo nagrado. Istega leta se je vpisal na Akademijo za glasbo (AG), na študij kompozicije, z Markom Munihom pa sta ob spremljavi orkestra Srednje glasbene šole izvedla Mozartov Koncert za dva klavirja v Es-duru. 1957 se je vpisal na klavir na ljubljansko AG v razred Hilde Horak.

Poleti 1958 se je Bertoncelj v Salzburgu udeležil mojstrskega tečaja pri Hansu Leygrafu. V letih, ko je bil učenec Hilde Horak, je nastopal tudi z orkestrom, spomladi 1959 celo dvakrat: s Chopinovim Koncertom v e-molu in sKoncertom za klavir in orkester Georga Gershwina. Spomladi 1960 je zaključil študij klavirja na Akademiji za glasbo. V začetku 1960 je s Slovensko filharmonijo in dirigentom Efremom Kurtzem igral Beethovnov Koncert v Es-duru, junija pa je imel samostojni diplomski recital, na katerem je med drugim igral Bachovo Chaconne v priredbi Ferruccia Busonija ter Chopinovo Sonato v h-molu.

V sezoni 1957/58 je v Ljubljani koncertiral Pierre Sancan, takrat zelo pomemben profesor klavirja na pariškem konservatoriju (Conservatoire national supérieur de musique). Bertoncelj je želel študirati pri njem, kar mu je 1960 tudi uspelo – pri Sancanu v Parizu je bil v študijskih letih 1960/61 in 1961/62.

Sancan je Bertonclja vpeljal v svojo tehniko igranja, ki je ob mehkem zapestju in čim bolj sproščeni roki težila k optimalni kombinaciji prstne in težnostne igre. Zelo verjetno si je Bertoncelj prav pri Sancanu dokončno izoblikoval svojo tehniko igranja. Kar zadeva študijski program, se je najbrž tu začel intenzivneje ukvarjati z Ravelom, ki je ostal stalnica njegovega pianističnega repertoarja. Nedvomno je v Parizu v okviru konservatorija tudi nastopal.

V študijskem letu 1962/63 je bil Bertoncelj s presledki v Rimu, kjer je na Conservatoriu Santa Cecilia študiral pri Guidu Agostiju, ki verjetno ni bistveno vplival na Bertoncljevo pianistiko. Ko se je 1963 dokončno vrnil v Ljubljano, se je udejstvoval kot koncertni pianist; nastopal je z orkestrom in izvajal recitale. V času služenja vojaškega roka je 1965 z orkestrom Umetniškega ansambla Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu nastopil kot solist v Chopinovem Koncertu v e-molu . 1970 je nastopil službo orkestrskega glasbenika v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana, kjer je ostal do 1979, ko je postal docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Čeprav je živel v Ljubljani, je ostal dejaven tudi v domačih Domžalah. 1971 je bil npr. med pobudniki in soorganizatorji poletnih stilnih koncertov v cerkvi v Grobljah.

Čas od druge polovice šestdesetih do začetka devetdesetih let 20. stoletja je bil za Bertonclja plodno obdobje nenehnega koncertiranja in snemanja. Vsako leto je imel približno od petnajst do petindvajset in več koncertov: recitalov, koncertov z orkestrom, v komornih skupinah in koncertov, kjer je nastopal kot spremljevalec. Med njegovimi solističnimi turnejami velja omeniti turneje v Nemčiji novembra 1968, po Sovjetski zvezi oktobra 1973 in v Litvi (takrat še Sovjetska zveza) novembra 1975. Na turnejah je bil tudi z ljubljanskima orkestroma: 1969 s Slovensko filharmonijo v Kopenhagnu, s Simfoničnim orkestrom RTV v Italiji, 1971 s Simfoničnim orkestrom RTV v Vzhodni Nemčiji, 1974 z istim orkestrom v Luganu. Večkrat je nastopal s tujimi orkestri: 1968 je z Zagrebško filharmonijo pod vodstvom Lovra Matačića igral Mozartov Koncert v d-molu, v Temisoari pa je nastopil s tamkajšnjim orkestrom; 1970 je imel turnejo z nizozemskim orkestrom Het gilders orkest, z Berliner Sinfonie iz Vzhodnega Berlina pa je igral Mozartov Koncert v d-molu; 1986 je nastopil z Dresdensko filharmonijo itd.

Bertoncelj se je uveljavil tudi kot komorni glasbenik in spremljevalec različnih solistov, predvsem instrumentalistov. Postal je skorajda stalni spremljevalec vseh pomembnejših slovenskih solistov. V poznih šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je veliko snemal za RTV Ljubljana: kot solist, solist z orkestrom, še zlasti pa kot komorni glasbenik in spremljevalec. Sodeloval je v Triu Tartini, v ansamblu Slavko Osterc ter v duu z violončelistom Heinrichom Schiffom. Trio Tartini, ki se je prvotno imenoval Slovenski trio, so sestavljali violinist Dejan Bravničar, violončelist Ciril Škerjanec in Bertoncelj; najstarejši posnetki tria so iz 1967, podatki o zadnjem koncertu iz 1992. Trio je imel 1978–81 tri uspešne ameriške turneje.

Od 1964 je bil Bertoncelj član ansambla Slavko Osterc, ki ga je ustanovil in vodil Ivo Petrić. V ansamblu, ki je izvajal predvsem novonastala komorna dela slovenskih skladateljev in klasični sodobni repertoar, je imel Bertoncelj različne vloge, pogosto tudi solistične. Z ansamblom je bil na več turnejah, med katerimi je bila uspešna zlasti italijanska 1968, ko je izvajal Concerto za klavir in komorni ansambel Manuela de Falle.

Zelo uspešno je bilo Bertoncljevo sodelovanje z avstrijskim čelistom Heinrichom Schiffom, ki je imel bleščečo kariero sprva kot čelist, kasneje kot dirigent. Z Bertoncljem sta igrala vsaj od 1974 dalje, v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je bil Bertoncelj eden njegovih glavnih spremljevalcev. Schiff in Bertoncelj sta pogosto nastopala v Sloveniji, imela sta številne turneje v Nemčiji in drugih evropskih državah. 1983 sta posnela ploščo za gramofonsko hišo Emi – Electrola, ki je bila kasneje nagrajena z dvema nagradama za zvočne edicije: Edison Award in Deutscher Schallplatenpreis.

1979 je Bertoncelj zapustil Simfonični orkester RTV in postal docent za klavir, komorno igro in spoznavanje klavirske literature na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je ostal do smrti. 1984 je napredoval v izrednega profesorja, 1989 pa je postal redni profesor. Nekajkrat je bil tudi predstojnik Oddelka za instrumente s tipkami. Med njegovimi učenci so bili npr. Bojan Gorišek, Maja Klinar, Benjamin Govže, Milanka Črešnik, Renata Neuvirt, Simon Krečič idr. 1994 se je tretjinsko zaposlil še na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski Velenje (poučeval je na srednji stopnji). Nekateri od njegovih velenjskih učencev so nadaljevali študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V okviru Musikforum Viktring je v Vetrinju v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja večkrat vodil poletne mojstrske tečaje. Kot pedagog se je Bertoncelj bolj ali manj držal ustaljenih načinov poučevanja. S študenti je obravnaval tudi klavirsko tehniko, pri čemer je izhajal iz Sancanovega načina igranja in njegovih metod.

Od sredine osemdesetih let, še zlasti pa v devetdesetih letih 20. stoletja je Bertoncljeva kariera upadala. Eden od razlogov za to je bilo dejstvo, da je imel težave z desno roko: prstanec in mezinec nista bila več normalno gibljiva, zaradi česar si je prirejal prstne rede tako, da je čim več igral s prvimi tremi prsti.

Trenutno so zbrani podatki o nekaj več kot 600 Bertoncljevih koncertnih nastopih. Po približni oceni jih je bilo čez 1.000, kar pomeni, da je bil v času od poznih šestdesetih do začetka devetdesetih let 20. stoletja najpogosteje nastopajoči slovenski instrumentalist. Kot solist je izvajal standardni pianistični repertoar z nekaterimi poudarki in izpusti, ter sodobna klavirska dela, zlasti sproti nastajajoče kompozicije slovenskih skladateljev. Njegovi recitali so bili dveh vrst: s klasičnim pianističnim repertoarjem in z deli slovenskih skladateljev. Njegovi koncertni sporedi so bili sestavljeni tako, da je bilo v njih mogoče prepoznati določeni vsebinski program s tehtnim začetkom in posebnim poudarkom na zadnji kompoziciji, ki je bila zelo pogosto iz Chopinovega opusa, opusa Béle Bartóka ali Sergeja Prokofjeva.

Kot spremljevalec in komorni glasbenik se je Bertoncelj glede repertoarja podrejal bodisi sosolistu ali pa skupini in v tem smislu igral najrazličnejšo glasbo. V Mediateki RTV Ljubljana je 1.787 posnetkov z Bertoncljem kot solistom, spremljevalcem ali članom komorne skupine. Na nekaj manj kot 300 posnetkih nastopa Bertoncelj kot solist z raznimi klavirskimi deli. Posneti so tudi skoraj vsi klavirski koncerti, ki jih je imel v repertoarju. Ostalo in najštevilnejše so posnetki raznih komornih skupin, ansambla Slavko Osterc in posnetki raznih solistov, ki jih je Bertoncelj spremljal.

Bil je izrazito neromantični pianist in kot umetnik modernist. Njegove interpretacije niso bile nikoli naravnane na vzbujanje čustvenosti. Romantične kompozicije je interpretiral objektivno, brez stopnjevanja čustvenega patosa in v klavirskotehničnem smislu brez tonskega zabrisovanja. Bil je izrazito dinamičen glasbenik. Svojega umetniškega delovanja ni razumel kot poustvarjanje velikega klavirskega repertoarja, ki se lahko prevesi v neinventivno ponavljanje že znanega, sebe ne kot posredovalca že obstoječega, pač pa kot umetnika, ki je interaktivno vključen v svoj prostor in čas. Tega duha je zanesel tudi med svoje študente.

Bertoncelj je prvi izvedel veliko večino klavirskih in komornih del, ki so vključevala klavir, nastalih od poznih šestdesetih do sredine devetdesetih let 20. stoletja; kot zaslužni interpret slovenskih del je 1971 prejel nagrado Društva slovenskih skladateljev. 1972 je za pianistične dosežke prejel nagrado Prešernovega sklada.