Berthold, Avgust (1880–1919)

BERTHOLD, Avgust (krstno ime Augustin Arthur Josef Berthold), fotograf (r. 20. 7. 1880, Puštal; u. 1. 8. 1919, Ljubljana). Oče Jožef, mornariški častnik, mati Ema, r. Wolkensperg. Po materi član plemiške družine Oblak von Wolkensperg, lastniki Puštala, stric (?) Alexander Georg Heinrich Felix von Berthold, admiral, pravnuk Matej Vozlič, arhitekt.

Starša sta mu zgodaj umrla, mati kmalu po rojstvu, oče, ko je bil star sedem let, zato so ga vzgajali sorodniki, zlasti stara mati. Klasično gimnazijo v Ljubljani je obiskoval 1892–1902, nato do 1903 dva semestra fotografskega oddelka na dunajski Visoki grafični šoli; izpopolnjeval se je tudi v Münchnu. Seznanil se je z aktualno dunajsko fotografijo in sledil takrat uveljavljenim piktorialističnim načelom. 1905 je kupil hišo (z denarjem iz dobitka na loteriji) na današnji Tavčarjevi ulici v Ljubljani in si na vrtu po načrtih Valentina Accetta postavil dobro opremljen fotografski atelje v secesijskem slogu, ki se je zgledoval po dunajskih primerih; imenoval ga je fotografski umetniški zavod. Istega leta je pridobil obrtno dovoljenje in postal eden od sedmih ljubljanskih fotografov. 1910 je postal načelnik novoustanovljene Deželne zadruge fotografov v Ljubljani. Bil je predan mentor številnim poklicnim in amaterskim fotografom.

Prvič je razstavljal skupaj z impresionisti 1904 na 1. jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu, 1906 pa na 2. jugoslovanski umetniški razstavi v Sofiji. 1905 se je udeležil prve mednarodne razstave v Bruslju, 1907 je sodeloval na razstavi v Brnu, 1908 v Oslu in 1910 v Budimpešti. Po 1911 (razstava z impresionisti v Jakopičevem paviljonu) ni več razstavljal, tudi fotografiranje je postopoma opustil.

Berthold velja za prvega slovenskega umetniškega fotografa in za predstavnika pikrotializma, ob njegovih fotografijah se je uveljavil pojem fotoimpresionizem. Njegovo lirično razumevanje krajine je močno zaznamovalo slovensko fotografijo v času med obema vojnama. Dosegel je visoko kakovost, primerljivo s sočasno evropsko produkcijo. Na začetku je nanj vplivala predvsem dunajska fotografija, kasneje je svoje poznavanje evropske fotografije razširil. Ustvarjal je predvsem z uporabo gumijevega postopka, ki se z zrnatostjo površine papirja in z zmehčanimi, zamegljenimi linijami približuje učinkom impresionistične slikarske tehnike, ter ga dopolnjeval s pigmentiranjem. Njegovih krajin se je oprijela oznaka intimni pejsaž; izpostavil je detajl in ga povezal v diagonalno kompozicijo, da je dosegel dinamiko in globino. Tako kot impresionisti je prizor vrednotil glede na njegove svetlobne vrednosti, v izrezih pa se kaže vpliv secesije. Med motivi izstopajo drevesa, zlasti breze, v kompozicije je rad vključeval vodne površine, v katerih odseva svetloba. Prizore s kmečkimi opravili je dojemal kot idealizacijo kmečkega življenja; najbolj znana je fotografija Sejalec (1906), posneta v okolici Škofje Loke, ki jo je Ivan Grohar 1907 uporabil kot predlogo za istoimensko sliko. Posnel je tudi nekaj tihožitij, cikel desetih fotografij z motivom otroških iger, serijo motivov iz Postojnske jame (okrog 1905) in tri cikle arhitekturnih fotografij (Benetke, okrog 1907; notranjščina cerkve v Crngrobu, okrog 1910; cerkev sv. Janeza pri Bohinjskem jezeru, okrog 1910). Portretiral je znane Slovence, posebej uspešno Riharda Jakopiča, Ivana Groharja in Ivana Cankarja. Večina portretov je narejenih v ateljeju, pri čemer je opazen vpliv secesije, nekaj tudi v naravi, kjer je sledil učinkom impresionizma. Posebna pozornost velja Bertholdovim ženskim aktom (okrog 1906/07), od katerih so se ohranili le izvirni negativi, kopije so kasnejše.

Portrete znanih Slovencev hranita Rokopisni oddelek NUK in Zgodovinski arhiv Ljubljana, kjer je ohranjenih tudi več dokumentarnih fotografij s prizori iz Ljubljane. Bertholdove fotografije so bile objavljene v časopisih in revijah Slovan (1904, 1905), Planinski vestnik (1910), Jutro (1926), Ilustrirani Slovenec (1926, 1927), Življenje in svet (1928, 1929), Ljubljanski zvon (1927, 1928), v spominskem zborniku Podoba Ivana Cankarja (Maribor, 1945), v knjigi Franceta Dobrovoljca Cankarjev album (Maribor, 1972) in v knjigi Marjana Drnovška Ljubljana na starih fotografijah (Ljubljana, 1985).