Bernot, France (1923–2002)

BERNOT, France (uradno ime Franc Friderik Bernot), oceanograf, lavinolog, meteorolog (r. 19. 7. 1923, Brežice, Brezina; u. 4. 11. 2002, Sežana, pokopan v Ljubljani). Oče Friderik, železničar, mati Marjeta, r. Bučar.

Otroštvo je preživel v različnih krajih po Sloveniji (Brežice, Hrastnik, Jesenice, Celje, Novo mesto), ker se je družina zaradi očetove službe pogosto selila. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu (1934–36) in v Ljubljani (1936–42) bežigrajsko realno gimnazijo. 1941 je kot gimnazijec postal aktivist OF in bil junija 1942 interniran v taborišče Gonars. Pozneje je bil premeščen v Treviso, kjer je ostal do avgusta 1943 in tam tudi maturiral. Maja 1945 je postal borec partizanske 10. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade.

Po demobilizaciji se je maja 1947 najprej zaposlil v ljubljanski mestni hranilnici in pozneje v Okrajnem ljudskem odboru Ljubljana okolica, 1950 pa v takratni Upravi hidrometeorološke službe LRS, poznejšem Hidrometeorološkem zavodu, kjer je ostal do upokojitve 1987. Študiral je ob delu in 1955 diplomiral na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Raziskovalno se je posvečal slovenskemu morju. 1971 je na Oddelku za geografijo FF UL kot prvi slovenski fizični oceanograf doktoriral pri Svetozarju Ilešiču s temo Spreminjanje temperaturnih in slanostnih razmer severnega Jadrana v korelaciji z dotokom rečne vode. 1965 se je udeležil raziskovalne ekspedicije po severnem Jadranu z ladjo Argonavt. Sodelavci Zavoda za raziskave morja so na teh potovanjih na stalnih točkah opravljali fizikalno-kemijske meritve, Bernot pa je izvajal meteorološke meritve in opazovanja. Želel je dokazati, da kopenski podatki za napovedovanje vremena nad severnim Jadranom (pomembno za ribištvo) ne zadoščajo.

Po krajši specializaciji se je posvetil raziskovanju snežnih pojavov in plazov. Sprejet je bil v Gorsko reševalno službo, kjer si je v sodelovanju s Civilno zaščito prizadeval za ustanovitev Službe za sneg in plazove pri Hidrometeorološkem zavodu RS, ki jo je 1975–87 tudi vodil. Izobraževal je gorske reševalce o nevarnostih snežnih plazov, zbral podatke o ogroženosti prometnih poti na Slovenskem ter izdelal osnove za kataster snežnih plazov v Sloveniji. Opravil je pripravljalna dela za mrežo lavinskih opazovalnic in šolal opazovalce. Povezal se je s sorodnima službama v Vidmu in Celovcu. Svoje delo je redno predstavljal v medijih. Vrsto let se je kot »planinski prijatelj« ob petkih zjutraj v živo oglašal v oddaje športnega novinarja Staneta Ureka na Valu 202. Od 1975 je bil aktiven član Podkomisije za plazove Zveze vodnih skupnosti, kjer je prispeval k smotrnemu izboru lokacij snežnih plazov na nevarnih območjih.

Deloval je v Društvu meteorologov Slovenije in Zvezi geografskih društev Slovenije.

Napisal je vrsto del s področja klimatologije, meteorologije, predvsem pa oceanografije, nivologije in lavinologije. Krona njegovih raziskav o vremenu je poglavje o padavinah in vetrovih v monografiji Geografija Slovenije (1998). Pripravil je tudi gesla o meteorologiji za Veliki splošni leksikon (1997). Na področju planinstva je sodeloval pri nastajanju priročnikov, je tudi avtor priročnika Vremenoslovje za planince (1978).

Za svoje delo je prejel številna priznanja, mdr. srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije, znak za ribiške zasluge in vse tri rede za zasluge Ribiške zveze Slovenije, priznanje Hidrometeorološkega zavoda za posebne zasluge pri razvoju meteorologije ter red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1990).