Bernik, Stane (1938–2019)

BERNIK, Stane (uradno ime Stanislav Bernik, Stanko Bernik), umetnostni zgodovinar in kritik, univerzitetni profesor (r. 29. 4. 1938, Prizren, Kosovo). Oče Rudolf, oficir, mati Pavlina, r. Naut.

Otroštvo je preživel v Prizrenu (1938–41) in Sarajevu (do 1951). Po maturi na VI. gimnaziji v Ljubljani 1957 in nedokončanem študiju arhitekture na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani se je 1959 vpisal na študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti, kjer je 1964 diplomiral; za diplomsko nalogo o urbanizmu slovenskih obmorskih mest Koper, Piran in Izola je prejel univerzitetno študentsko Prešernovo nagrado. Doktoriral je 1989 z disertacijo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture.

1964–94 je bil glavni in odgovorni urednik revije za likovno kulturo Sinteza. 1972 je kot predsednik sveta za kulturo skupščine mesta Ljubljana odločilno pripomogel k ustanovitvi Arhitekturnega muzeja. 1974–92 je predaval zgodovino in razvoj vizualnih komunikacij ter razvoj oblikovanja na Akademiji likovnih umetnosti Univerze v Sarajevu (1974 docent, 1979 izredni in 1989 redni profesor). Sodeloval je pri ustanovitvi študija oblikovanja na ljubljanski Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer je 1979/80 in 1994/95 predaval predmet Razvoj in teorija oblikovanja. 1984 je sodeloval pri ustanovitvi oddelka za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil 1985–2007 vodja katedre za razvoj in teorijo oblikovanja. 1995 je bil na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani izvoljen v naziv rednega profesorja za umetnostno zgodovino novega veka. 1995–2001 je bil glavni urednik Zbornika za umetnostno zgodovino, od 2005 do upokojitve 2007 pa dekan Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Bil je član številnih žirij in predsednik strokovnih organizacij, mdr. Slovenskega društva arhitekturnih kritikov (1969–73), bil je prvi predsednik Slovenskega konservatorskega društva (1970–72), Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (1976–83 in 1990–95) in Slovenskega društva likovnih kritikov (1986–88).

V člankih, knjigah in razstavah se je posvečal slovenski in jugoslovanski likovni umetnosti 20. stoletja, predvsem arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, fotografiji in spomeniškemu varstvu. Oral je ledino pri raziskovanju področij, ki so dotlej veljala za obrobna. Pomembno vlogo je odigral pri pripravi topografskih študij o arhitekturno-urbanistični podobi Kopra, Izole in Pirana (1968), Kočevja (1969) in Črnomlja (1987). Med številnimi preglednimi in tematskimi razstavami izstopajo Novejša slovenska arhitektura (Ljubljana, Maribor, 1968), Novejši slovenski urbanizem (Zagreb, Ljubljana 1973), Sodobno slovensko oblikovanje (Beograd, Novi Sad, Zagreb, Maribor, Celje, 1975), Slovenska arhitektura, urbanizem, oblikovanje in fotografija v okviru razstaveSlovenska likovna umetnost 1945−1978 (Ljubljana, 1979), Plakat & znak : vodilni temi slovenskega sodobnega oblikovanja vidnih sporočil (Ljubljana, 1988−89), 150 let fotografije na Slovenskem : 1919−1945 (Ljubljana, 1990), Slovenski plakat devetdesetih let (Ljubljana, 1997), Slovenski gledališki plakat (mednarodna potujoča razstava, prva postavitev Praga, 2000) in Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (Ljubljana, 2001, Grožnjan, 2002, Maribor, 2002, Sarajevo, 2002, Reka, 2005, Zagreb, 2005, Beograd, 2007, Banjaluka, 2008). Z monografskimi razstavami in publikacijami je celovito predstavil številne arhitekte (Milana Miheliča, Savina Severja, Marka Mušiča, Vojteha Ravnikarja, Miloša Bončo, Zlatka Ugljena), slikarje (Silvestra Komela, Jožeta Spacala), fotografe (npr. Zmaga Jeraja, Petra Kocjančiča, Joca Znidaršiča, Milana Pajka, Janeza Kališnika, Vena Pilona, Avgusta Bertholda) in oblikovalce (mdr. Oskarja Kogoja, Sašo J. Mächtiga, Ivana Piclja, Matjaža Vipotnika, Zdravka Papiča, Radovana Jenka, Miljenka Licula, Tomaža Kržišnika). Sodeloval je pri ustanoviti Bienala industrijskega oblikovanja v Ljubljani (1963), mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva (1961), Mednarodne razstave grafičnega oblikovanja ZGRAF v Zagrebu (1975), trienalne jugoslovanske razstave gledališkega plakata v Novem Sadu, pri likovni opremi novih objektov Gorenjskih oblačil v Kranju in Stola v Kamniku ter pri pripravi niza razstav o umetniških pridobitvah Nove Ljubljanske banke, s čimer je 1999 začela nastajati Umetniška zbirka NLB.

Med priznanji, ki jih je prejel, so nagrada Prešernovega sklada (skupaj z Oskarjem Kogojem, 1971), Plečnikova medalja (1982 in 2005), zlata plaketa Univerze v Ljubljani (2003), 2007 je prejel nagrado Izidorja Cankarja in naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, 2016 Steletovo nagrado za življenjsko delo. 2002 je postal zunanji član Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine.