Bernik, France (1927–2020)

BERNIK, France, literarni zgodovinar in teoretik, akademik (r. 13. 5. 1927, Ljubljana, Zapuže). Oče Franc, tekstilni delavec, mati Cecilija, r. Smole. Brat Janez Bernik, slikar in grafik, akademik.

Osnovno in meščansko šolo je končal 1941. Med nemško okupacijo (1941−45) je obiskoval nadaljevalno šolo v Šentvidu in Wirtschaftsschule v Kranju. Tik pred koncem vojne je bil mobiliziran v NOV. Po vojni je nadaljeval šolanje v višjih razredih gimnazije v Ljubljani (1945−46) in po maturi študiral slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti (1946−51).

1951 je postal asistent na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete pri Antonu Slodnjaku. 1957 ni bil ponovno potrjen za asistenta in je dobra tri leta ostal brez zaposlitve. Nekaj mesecev je sodeloval pri Sava filmu - Zavodu za šolski in poučni film. 1960 je doktoriral z disertacijo Lirska poezija Simona Jenka in njene razvojne tendence (objavljeno 1962).

1961–72 je bil urednik knjižnih izdaj Slovenske matice in od 1964 tudi njen tajnik. 1972 se je zaposlil na Inštitutu za literature SAZU (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU), kjer je vodil sekcijo za slovensko literarno zgodovino in bil izvoljen za znanstvenega sodelavca. Od 1974 je bil zaposlen kot višji znanstveni sodelavec in od 1977 kot znanstveni svetnik. Upokojil se je 1999. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil izvoljen v nazivnega docenta (1971), izrednega (1977) in rednega profesorja (1984) za zgodovino slovenske književnosti. 1983 je bil izvoljen za izrednega, 1987 za rednega člana SAZU; 1988−92 je bil tajnik II. razreda in v treh mandatnih obdobjih 1992−2002 predsednik SAZU.

Od 1991 je redni član ameriškega Društva za slovenske študije, od 1992 član komisije za zgodovino slavistike pri Mednarodnem slavističnem komiteju, od 1993 član, od 1995 legat in 1996–2010 senator Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, od 1994 dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, od 1995 redni član Mednarodne akademije za energetiko v Sankt Peterburgu, od 1999 redni član Mediteranske akademije v Neaplju in od 2003 dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu ter redni član Leibnitzove družbe v Berlinu.

Raziskoval je slovensko literaturo od romantike do sodobnosti s težišči na realizmu, moderni oz. simbolizmu ter na novejši prozi z vojno tematiko. Največ se je ukvarjal s Simonom Jenkom, Franom Levcem in Ivanom Cankarjem. Vodil je program izdajanja starejših slovenskih literarnih besedil, gradiv, korespondenc in literarnozgodovinskih monografij. Bil je član uredniške skupine, ki je pripravila znanstvenokritično izdajo Brižinskih spomenikov.

Gostoval je na več jugoslovanskih in tujih univerzah, najpogosteje na nemških (Innsbruck, Bonn, Frankfurt, Giessen, Marburg ob Lahni, Göttingen, Münster, Würzburg, Mannheim, Dresden, Trier); daljše cikle predavanj je imel v interuniverzitetnem centru za podiplomske študije v Dubrovniku (1985/86), v Trstu (1991) in nekajkrat v Celovcu (1978, 1984 in 1994), bienalna gostovanja pa na desetih nemških univerzah.

1967–96 je bil član uredništva Slavistične revije. Po smrti Antona Ocvirka (1981) je prevzel glavno uredništvo Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev in jim kljub založniški krizi zagotovil nadaljevanje, tako da je do konca njegovega urednikovanja (2010) izšlo skupaj čez dvesto knjig. Za zbirko je samostojno uredil opus Simona Jenka ter delno Janka Kersnika in Ivana Cankarja. Vodil je vzporedno zbirko monografij k Zbranim delom in sam prispeval k njej predstavitev Jenka in Cankarja. Bil je tudi sourednik akademijske zbirke Korespondence pomembnih Slovencev.

Bernik je bil v petdesetih letih 20. stoletja med prvimi literarnimi zgodovinarji, ki so tradicionalno, pretežno empirično-historično usmeritev obogatili z interpretacijami umetniškega besedila; ta premik je tudi teoretično utemeljeval. Pozornost je posvečal verzu, ritmu in obliki v poeziji ter kompoziciji in pripovedni tehniki v prozi. Postopek interpretiranja je razširil s preučevanjem stilnih tokov časa in s poseganjem v nadnacionalni duhovnozgodovinski prostor; tako je raziskave slovenske književnosti širil z razgledi v mednarodni, predvsem srednjeevropski kontekst.

SAZU je pod njegovim vodstvom preoblikovala svoj notranji ustroj, formalno rehabilitirala po vojni izključene člane Franceta Vebra, Leonida Pitamica in Aleša Ušeničnika in začela bolj posegati v slovensko družbeno okolje, predvsem v mednarodno znanstveno in kulturno izmenjavo. Bernik je imel pri tem vodilno vlogo kot avtor razprav, predavanj, biografskih člankov, diskusijskih prispevkov in slavnostnih govorov o splošnih vprašanjih kulture in umetnosti, o literaturi, glasbi, o znanosti nasploh, o humanističnih, naravoslovnih in tehničnih vedah, o znanstvenoraziskovalnem delu ter o visokem šolstvu, s katerimi je usmerjal dejavnost SAZU. To plat svojega dela je predstavil v knjigah Slovenska akademija znanosti in umetnosti : od 1992 do 2002 in Spektrum ustvarjalnosti. Po koncu predsedniškega mandata se je vrnil k raziskovalnemu delu.

Prejel je številne nagrade in priznanja: 1975 nagrado sklada Borisa Kidriča, 1987 red dela z zlatim vencem, 1993 mednarodni red sv. Fortunata, 1993 priznanje zlata listina humanizma (Sarajevo), 1994 naziv ambasadorja RS v znanosti, 1996 red sv. Gregorija Velikega (Vatikan), 1997 zlati častni znak svobode RS, 1999 Zoisovo nagrado za življenjsko delo, 2005 naziv častni meščan Ljubljane in veliko nagrado odličnosti in mojstrstva, 2010 avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda. 2015 je prejel priznanje društva Rastoča knjiga.

1995 je postal častni član ZRC SAZU, 1996 Slavističnega društva Slovenije in Ameriškega biografskega inštituta, 1997 častni član Društva za slovenistične študije v ZDA. Mariborska univerza mu je 2000 podelila častni doktorat, 2003 je postal častni član SAZU in 2010 častni senator Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu.