Bernard, Jakob (1909–1942)

BERNARD, Jakob, partizanski poveljnik, narodni heroj (r. 21. 7. 1909, Koritno, Bled; u. 10. 2. 1942, Stirpnik, pokopan na Bledu). Oče Jožef, kmet, mati Ana, r. Gros.

1920–24 se je šolal na nižji gimnaziji v Kranju, 1924–28 na Višji stavbni šoli Srednje tehniške šole v Ljubljani, zatem na Šoli za rezervne oficirje in postal rezervni inženirski podporočnik. Po končanem šolanju se je vrnil na Bled, kjer je najprej delal kot gradbeni tehnik pri različnih gradbenikih, 1940 pa je že imel svoje gradbeno podjetje. 1941 je odšel v partizane in decembra 1941 postal član KP.

Kot rezervni oficir je kapitulacijo Kraljevine Jugoslavije pričakal v vojski. Po uporu ustašev na Hrvaškem se je razočaran vrnil domov in začel sodelovati z organizatorji NOB na Jesenicah. Zbiral je orožje in razstrelivo ter ju skrival v kleti svoje hiše. Sodeloval je pri pripravah na organiziran odpor proti okupatorju v okolici Bleda, Koritnega in Ribnega ter organiziral trojke, ki so zbirale orožje in opremo za partizane. V začetku junija 1941, ko so Nemci začeli izseljevati narodno zavedne Slovence z Bleda in je slutil, da mu grozi aretacija gestapa, je odšel v ilegalo in se pridružil skupini blejskih partizanov, ki se je zadrževala na Jelovici in Kupljeniku. Lotil se je organizacijskih priprav in skliceval sestanke blejskih mladincev v okolici Bleda. Julija 1941 je skupaj z njimi izvedel nočno akcijo trosenja letakov in pisanja gesel s pozivi na oborožen upor po Bledu, na kopališču in lekarni so razobesili zastavi s peterokrako zvezdo, z revolucionarnimi gesli in simboli srpa in kladiva pa so popisali asfaltno cesto Bled–Lesce. Podpornikom Nemcev (med njimi blejskemu županu Franzu Paaru) so razposlali grozilna pisma. Konec julija 1941 se je blejska skupina partizanov vključila v tedaj ustanovljeno Jelovško partizansko četo, znano tudi kot četo Ilije Gregoriča, Bernard je postal njen komandir. V začetku avgusta 1941 se je združila z Jeseniško oz. Cankarjevo partizansko četo v Cankarjev bataljon, v katerem je Bernard postal vojaški svetovalec in pomagal pri organizaciji vstaje. 1941 se je udeležil vseh bitk gorenjskih partizanov, mdr. avgusta na Partizanskem vrhu.

Njegova borbenost in pogum ter sposobnost povezati formalno vojaško znanje z uporniškimi taktikami so mu prinesli sloves med soborci in širše. Svoje znanje o postavljanju zased, zasledovanju sovražnika in gradnji preprostih utrdb je uspešno prenašal na soborce. Pri pripravi akcij je sodeloval z Mitjo Verdnikom, Oskarjem Pogačnikom, Jožetom Gregorčičem in Stanetom Žagarjem, ki so bili akterji vojaškega in političnega upora proti okupatorju na Gorenjskem. V začetku avgusta 1941 je sodeloval pri načrtovanju neizvedenega napada na zapor v Begunjah, kjer je bilo zaprtih okrog 300 ljudi. Sodeloval je pri pripravah na bitko v Dražgošah januarja 1942. V bitki je skrbel zlasti za kritje hrbta partizanskih položajev, po drugem dnevu bojev pa se je hotel umakniti iz Dražgoš, kar ni bilo sprejeto. Sredi januarja 1942 je prevzel položaj komandirja Loške čete, ki se je januarja 1942 umaknila na škofjeloško območje. Nekajkrat je sklical vaške odbore in organiziral ljudsko sodišče proti izdajalcem. Nemški okupator je nanj razpisal visoko denarno nagrado v znesku 50.000 RM (Reich Mark) in ga kot »velikega bandita« načrtno poskušal ujeti. Ko je bil februarja 1942 v Stirpniku nad Selcami pri Francu Oblaku skupaj s komisarjem Loške čete Tonetom Demšarjem, so ju obkolili Nemci, ubili Demšarja, ranjeni Bernard pa je zbežal. Nemci so ga želeli zajeti živega, vendar ko so ga obkolili, se je ustrelil sam.

Novembra 1953 je bil razglašen za narodnega heroja. Po njem sta danes poimenovana ulica in naselje na Bledu, kjer stoji tudi njegov spomenik avtorja Staneta Kolmana, ki je bil odkrit 2004.