Bernard, Emerik (1937–2022)

BERNARD, Emerik, slikar, esejist, univerzitetni profesor, akademik (r. 22. 9. 1937, Celje; u. 2. 4. 2022, Logatec, pokopan pri Fari na Blokah). Oče Emerik, železničar, mati Cecilija, r. Lešnik. Žena Milena Usenik, akademska slikarka, atletinja.

Otroštvo je preživel pri starih starših v Celju, kjer je obiskoval osnovno in srednjo trgovsko šolo. 1955 se je preselil v Ljubljano in se vpisal na Šolo za umetno obrt (danes Srednja šola za oblikovanje in fotografijo). 1960–64 je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost pri Gabrielu Stupici, pri katerem je 1968 zaključil tudi specialistični študij. Sprva je kot samostojni umetnik živel v Istri, vmes je 1975/76 in 1981/82 poučeval na Centru strokovnih šol (danes Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad). 1985 se je zaposlil kot docent na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od 1990 je bil izredni in od 1995 do upokojitve 2006 redni profesor risanja in slikanja. Od 1974 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov. 1982 je bil med soustanovitelji galerije Equrna. 2001 je bil izvoljen za izrednega in 2007 za rednega člana SAZU.

Zgodnje kolaže in asemblaže je 1968–75 izdelal v odnosu do zgodovinskih avantgard, kubizma in dadaizma ter sočasnega reizma. Bolj kot snovnost ga je zanimala figurativnost zavrženih predmetov, ki jih je kot tujke vnesel v likovno polje (Bivališče snovi, 1968) in jih zgoščal v lebdečih sredinskih likih, s katerimi se je v slikah približal evropskemu novemu realizmu. Z vnosom predmetov iz različnih materialov v sliko je dosegel primerno haptičnost in barvitost podobe, ki je ustrezala osebni izkušnji s predmetom. Že na prvi samostojni razstavi v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev (1972) je z asemblaži zbudil pozornost kritikov, ki so v njem prepoznali nadaljevanje raziskovalnih teženj modernega v slikarstvu. V osemdesetih letih 20. stoletja je njegovo slikarstvo doseglo vrhunec s t. i. palimpsestnimi slikami, za katere je črpal navdih v razgibani Istrski pokrajini in njenih vse bolj opustelih vaseh. Sprva so bile to abstraktne strukture, s kolažiranimi diagonalami razpete od roba do roba slike, proti sredini desetletja pa se je podoba ozemljila v snovnem svetu istrskega miljeja (Veneričin palimpsest, 1984; Istrsko pregrinjalo, 1984; Istrski palimpsest, 1985). Na slikah-montažah odseva etnološka dediščina okolja, v katerem je živel in slikal; postale so prostor dialoga med tradicijo in sodobnostjo, v njih opazimo sledi glagolskih zapisov, zamolkel kolorit istrskih fresk in mediteransko arhitekturno in ornamentalno strukturo. Celota je podrejena montažni gradnji, ki integralno prepleta mimetično risbo z abstraktnimi barvnimi polji in kolažiranimi elementi. V devetdesetih letih 20. stoletja se je njegov haptični pejsaž postopoma umikal abstraktni podobi. Slika se je vse bolj širila v prostor, spreminjala format in sprejemala vase impulze obdajajočih sten in arhitekture, kar je pokazal tudi na razstavi Sovpadanja v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki 2002. Nazadnje se je zunanja dinamika slikovnega polja umirila, nova odlika, ki napolnjuje slike, pa so notranji prostori in svetlobni vzgibi, ki se v novem tisočletju nadaljujejo v monumentalnih diptihih in triptihih.

Slikarsko ustvarjanje spremlja in dopolnjuje s poglobljenim teoretskim pisanjem.

Bernardovo slikarstvo je zastopano v številnih zbirkah doma in po svetu, imel je več kot štirideset samostojnih razstav in je vključen v pregledne razstave in zbirke moderne in postmoderne umetnosti. 1967 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, 1986 Župančičevo in 1989 Jakopičevo nagrado, ki jo je zaradi stanja v sodobni slovenski umetnosti odklonil. 1987 je prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo na 42. beneškem bienalu in 1997 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.