Berkopec, Oton (1906–1988)

BERKOPEC, Oton (psevdonima Otija, Matija Berdnik, šifre O. B., O. Bc., O. B.-C.), bibliograf, literarni zgodovinar, publicist, prevajalec, akademik (r. 6. 12. 1906, Vinica; u. 16. 9. 1988, Ljubljana). Oče Jožef, čevljar, mati Marija, r. Štefanič, babica.

1918 se je vpisal na realno gimnazijo v Novem mestu, en semester v šestem razredu je obiskoval Drugo državno gimnazijo v Ljubljani, kjer je profesor slovenščine France Koblar v njem poglobil zanimanje za literaturo. Po maturi 1927 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, čez dva meseca pa se je prepisal na Filozofsko fakulteto ter študiral slovensko literaturo in jezik ter slovanske književnosti. Preživljal se je z branjem korektur v tiskarni in s honorarji za svoje pesmi in feljtone. 1928/29 je kot najboljši študent prvega letnika slavistike dobil enoletno štipendijo v Pragi. To je bil začetek njegovega skoraj petdesetletnega kulturnega delovanja na Češkem. Osnove češkega jezika je dobil pri Josefu Skrbinšku, lektorju slovenščine na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Med njegovimi profesorji je bil tudi Matija Murko. 1929 je postal tudi knjižničar in referent za jugoslovanske literature v praški Slovanski knjižnici, kjer je osnoval slovenski in srbohrvaški oddelek in ju vodil do 1946. V nekaj letih je (v sodelovanju z Matijem Murkom) ustvaril izjemno bogati zbirki: slovenska je 1934 štela okoli 3.000 zvezkov. Po njegovi zaslugi je knjižnica odkupila nekaj pomembnih zasebnih knjižnic iz takratne Jugoslavije, mdr. knjižnico ravnatelja NUK v Ljubljani Janka Šlebingerja. 1931–32 je opravil visoko knjižničarsko šolo na Karlovi univerzi. 1933 je doktoriral z nalogo Srbocharvátská lidová píseň v poesii A. S. Puškina (Srbohrvaška ljudska pesem v poeziji Aleksandra Sergejeviča Puškina). Po 1931 je začel intenzivno sodelovati v praškem kulturnem življenju in objavljati članke in prevode v vrsti časopisov in revij. 1935 je bil imenovan za lektorja slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Karlove univerze in je tam predaval vse do zaprtja univerze 1939. Lektorsko delo je nadaljeval 1945–52, ko je bil slovenski lektorat v poinformbirojevskem obdobju ukinjen. 1946 so ga imenovali na mesto pomočnika ravnatelja ljubljanskega NUK, vendar službe ni nastopil, ker je istega leta sprejel mesto jugoslovanskega kulturnega atašeja v Pragi. Kot edini zaposleni, ki je poznal češke razmere in obvladal češčino, ni imel na skrbi le kulturnih stikov med državama, temveč tudi nekaj sto jugoslovanskih študentov, ki so prišli študirat na češke fakultete. Ker je želel ostati v Pragi, se je 1947 zaposlil v tamkajšnji narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je opravljal več vodstvenih funkcij. 1958 se je zaposlil na Slovanskem inštitutu (Slovanský ústav) Češkoslovaške akademije znanosti (Československé akademie věd, ČSAV) kot znanstveni sodelavec, 1962–71, ko se je upokojil, je bil tam vodja bibliografskega oddelka slavik. Posvetil se je znanstvenemu delu in prevajanju. 1977 se je vrnil v Ljubljano.

Na Češkem je bil član knjižne komisije Slovanskega inštituta, član znanstvenega sveta Slovanske knjižnice in sourednik strokovne revije Knihovna . 1946 je postal član Sindikata čeških pisateljev, predhodnice Zveze češkoslovaških pisateljev in vodil Krog prevajalcev iz jugoslovanskih književnosti, 1962 je postal častni član Društva književnih prevajalcev Slovenije, 1964 član Zveze književnikov Jugoslavije. Za zasluge na področju kulturnega sodelovanja je bil 1971 izvoljen za dopisnega člana, 1981 za rednega člana SAZU; 1973 je postal član Matice srpske, 1974 član združenja za literarne vede (Literárněvědná společnost) pri ČSAV.

Že 1935 je začel prevajati, skoraj istočasno iz češčine v slovenščino in obratno. V materinščino je prevedel Ivana Olbrachta, Karla Čapka, Marie Majerovo, Františka Langerja, Josefa Lado, Karla Novýja idr. ter predstavnike češke avantgardne poezije. Ugotovil je, da dotlej še nihče od velikih čeških pesnikov (razen Františka Ladislava Čelakovskega) ni prevajal slovenske literature in hkrati obvladal slovenskega jezika. Bil je prvi od posrednikov slovenske poezije na Češkem, ki je dobro poznal starejšo in novejšo slovensko književnost. Slovensko literaturo, predvsem liriko 20. stoletja, je želel predstaviti kot celoto. Čeprav je bil pesnik, si sam ni upal prevajati, temveč je vztrajal, da morajo poezijo prevajati samo vrhunski pesniki. Z nekaterimi najvidnejšimi češkimi pesniki (Josef Hora, František Halas, Vilém Závada, Jarmila Urbánková, Josef Hiršal, Luděk Kubišta idr.) je poleg sodobne slovenske poezije prevajal tudi srbsko in hrvaško ljudsko epiko. V vinarni U malířů (Pri slikarjih) in v literarnem salonu svojega doma jim je pripravljal dobesedne prevode, razlagal smisel pesmi, bral izvirnike, da bi spoznali ritem in melodičnost verzov. Kvaliteta prevodov iz slovenske literature so zagotavljala posvetovanja Berkopca s pesniki. Navadno jih je opremil z uvodom ali spremno besedo. Tako je nastala antologija Hvězdy nad Triglavem (Zvezde nad Triglavom) (1940, ponatis 1946), izbor sta opravila Berkopec in Josef Hora, spremno besedo Cesta slovinské liriky (Pot slovenske lirike) je napisal Berkopec. Obsega pesnike od moderne do konca tridesetih let 20. stoletja: Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja, Josipa Murna, Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Mileta Klopčiča, Mirana Jarca, Antona Vodnika, Edvarda Kocbeka idr. Po mnenju takratne kritike je bil to najboljši izbor slovenske poezije v tujih jezikih. Na to antologijo se navezuje naslednja: Nové hvězdy nad Triglavem (Nove zvezde nad Triglavom) iz 1983, Berkopčeve dobesedne prevode sta prepesnila Jarmila Urbánková in Vilém Zavada. Obsega pesnike druge polovice 20. stoletja: Mateja Bora, Jožeta Udoviča, Ivana Minattija, Toneta Pavčka, Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Gregorja Strnišo, Daneta Zajca, Svetlano Makarovič idr. Za poznavanje književnosti z območja nekdanje Jugoslavije na Češkem je pomemben Berkopčev prevod Gorskega venca Petra Petrovića Njegoša (Horský věnec, 1963), ki sta ga srbska in češka kritika označili za najboljšega dotlej. Po drugi svetovni vojni je Berkopec naredil izbora iz dela Otona Župančiča ter Srečka Kosovela (oba je opremil s spremno besedo) ter prevedel Cankarjevo komedijo Za narodov blagor (Pro blaho naroda, 1956). Pripravil je izbor poezije Franceta Prešerna: Můj sen šel po hladině (Moj up je šel po vodi), ki je izšel 1978 v prevodu Josefa Hiršala.

Prevedel je oz. posredoval pri prevodu nekaj otroških knjig avtorjev Franceta Bevka, Vida Pečjaka, Ele Peroci, Branke Jurca; slovenska mladinska književnost je bila v tistem času med češkimi bralci slabo znana. Uredil je prevode del Miška Kranjca, Antona Ingoliča, Branke Jurca. Kvaliteta prevodov iz slovenščine in drugih jezikov takratne Jugoslavije v češčino se je po njegovi zaslugi zelo izboljšala. Mlade češke prevajalce je spodbujal k prevajanju slovenske lirike. Nekateri njegovi neposredni in posredni učenci ter sodelavci so se razvili v izvrstne prevajalce in znanstvenike: František Benhart, Dušan Karpatský, Viktor Kudělka, Milada K. Nedvědová, Jaroslav Pánek idr. Berkopec je češkim založbam priporočil veliko slovenskih knjig za prevajanje in sam napisal številne prevodne predloge oz. recenzije slovenskih knjig.

Njegovo znanstveno in publicistično delo na področju slavistike, knjižničarstva in bibliografije se je začelo 1931 s prispevki v slavistični reviji Slovanský přehled (pomemben je njegov pregled povojne slovenske književnosti) in glasilo Československo-jihoslovanská revue . Članke je objavljal v praških dnevnikih České slovo, Národní listy, Právo lidu, Prager Presse idr., sodeloval je z literarnima časopisoma Kritický měsíčník, U-Blok idr. Objavljal je ocene in poročila o novih knjigah, jubilejne članke in nekrologe ter besedila s tematiko češko-slovenskih stikov pa tudi večje znanstvene tekste, npr. o vplivu češke kulture na razvoj slovenskega naroda. V Jutru in Ljubljanskem zvonu je domače bralce informiral o kulturnem dogajanju na Češkem, predvsem o novih knjigah. Uredil je posebno češkoslovaško številko Ljubljanskega zvona . Njegovo publicistično delo se je med drugo svetovno vojno prekinilo, po vojni je s članki o kulturnem in družbenem življenju jugoslovanskih narodov obveščal češke bralce v dnevnikih Svobodné slovo, Práce, Rudé právo, Mladá fronta ter v literarnih revijah Doba, Kytice idr. Po 1954 je objavljal strokovne članke in znanstvene razprave v tedniku Literární noviny, v revijah Slavia in Slovanský přehled, v zborniku Česká bibliografie idr. Pisal je tudi za slovenske časopise ter strokovne in literarne revije: Delo, Večer, Naše razglede, Nova obzorja, Dialoge, Jezik in slovstvo, Slavistično revijo, Sodobnost ter za jugoslovanske časopise in revije.

Berkopčeva publicistika obsega okrog 500 enot. Njegovi članki in razprave so izrednega pomena za poznavanje kulturnih vezi med Čehi in Slovenci ter drugimi narodi z območja nekdanje Jugoslavije, ker prinašajo novo gradivo, ki ga je lahko zbral samo bibliograf in dober poznavalec praških arhivov, predvsem Literarnega arhiva Muzeja narodne književnosti. Odkril je dragocenosti, kot sta Prešernova rokopisa (Glose k Novi pisariji, Zdravljica ), ki sta po njegovi zaslugi zdaj last NUK, Čopovo pismo, Aškerčeva pisma Čehom idr., podrobno je opisal odmeve Cankarjevega dela na Češkem. Objavil je nekaj sintetičnih pregledov: Anton Aškerc in Čehi, Oton Župančič in Čehi, Aleksa Šantić in češka književnost itd., napisal je študiji o Francetu Prešernu in Franu Levstiku. Med spremnimi besedami velja poudariti študijo o jugoslovanski ljudski epiki. Zbral je korespondenco: Doneski k literarnim stikom Prešerna in Čopa s Fr. Čelakovskim in Fr. Palackim, Pisma Frana Govekarja Čehom.

Pomembni so Berkopčevi krajši in daljši članki za češke enciklopedije: za Ottův slovník naučný nové doby : Dodatky (1930–43), je napisal na stotine prispevkov iz slovenske (delno jugoslovanske) zgodovine, literature, zemljepisa, umetnosti, politike itd.; za manjšo enciklopedijo Příruční slovník naučný (Priročni znanstveni slovar, 1962–67), je prispeval gesla iz slovenske književnosti. Po vojni je sodeloval pri Enciklopediji Jugoslavije (z obsežnim geslom o odmevih jugoslovanskih književnosti pri Čehih in Slovakih) in Slovenskem biografskem leksikonu (s članki o čeških slovenistih Janu Karlu Strakatýju, Josefu Skrbinšku idr.).

Pripravil je izdajo dveh obsežnih bibliografij, v katerih je zbral dokumentacijo o stikih Tomáša G. Masaryka z Jugoslovani (do 1937) ter o češki in slovaški literaturi, gledališču, jezikoslovju in narodopisju v Jugoslaviji. Dragocena je njegova bibliografija prešernian v češki književnosti (1964). Berkopec je z obema bibliografskima knjigama, podrobnimi enciklopedičnimi gesli, prevodno dejavnostjo in spremnimi besedami, analitičnimi monografijami ter izjemno obsežno publicistiko postavil trdne temelje za nadaljnje raziskave na področju češko-slovenskih kulturnih povezav.

1981 je prejel Čopovo diplomo za življenjsko delo na področju knjižničarstva.