Berke, Blaž (1754–1821)

BERKE, Blaž (Balaž Berke, madžarsko Berke Balázs, latinsko Blasius/Blasii Berke), evangeličanski duhovnik in pisec (r. 1754, Kančevci ali Lončarovci; u. 1821, Nemespátró, Madžarska).

Podatki o njegovem življenju so skopi. Madžarsko in latinsko osnovno šolo je najverjetneje obiskoval v Čobinu (Nemescsó), nato pa je izobraževanje nadaljeval na evangeličanskem liceju v Šopronu (danes Berzsenyi Dániel Evangélikus (Líceum) Gimnázium, Szakközépiskola és Kollégium Sopron / Evangelisches Dániel Berzsenyi (Lyzeum) Gymnasium, Internat und Evangelische Fachmittelschule Sopron) in ga zaključil 1778 ali 1779. Na univerzo v Wittenbergu (danes Martin-Luther-Universität Halle-Wittenberg) se je vpisal 1779. Morda zaradi pomanjkanja duhovnikov v novoustanovljenih evangeličanskih cerkvenih občinah je po treh letih študij zaključil in sprejel službo duhovnika v Puconcih. 1784 je postal prvi redni duhovnik v novoustanovljeni cerkveni občini Puconci. Konec 1887 je bil premeščen v Nemespátró v bližini Šurda (Surd). Tam se je poročil z Rozino Gyenes, ki je 1791 umrla pri porodu. Naslednje leto je bil premeščen na Hodoš, kjer je opravljal duhovniško službo (1792–1803). Kasnejših podatkov o njegovem delovanju ni. Mogoče je, da ni bil več nameščen za duhovnika, kajti tako v Puconcih kot na Hodošu je prišel v spor z verniki.

Kot dijak šopronskega evangeličanskega liceja je Berke v duhu takratne šolske poetike sestavil godovno pesem v čast prekmurskemu rojaku in 1758–85 rektorju liceja Adamu Farkašu. Pesem ima naslov Ode Saphica honori ac venerationi Adami Farkas solemnia suis nominis celebrantis in je bila natisnjena 1777. Farkaš je bil med slušatelji zelo priljubljen in Berkejeva »sapfična oda« je ena od štirih natisnjenih slavilnih pesmi, ki so mu jih namenili dijaki. V kontekstu tujejezičnih (latinskih in madžarskih) pesmi, ki so jih prekmurski avtorji pisali v 18. in na začetku 19. stoletja, gre Berkejevi latinski verzifikaciji časovno prvenstvo v sklopu slavilnih pesmi, ki so jih avtorji (npr. Simon Čergič, Mikloš Küzmič, Mihael Barla, Jožef Košič) posvečali mecenom, dobrotnikom, predpostavljenim in prijateljem.

Kot zapisovalec prekmurskih evangeličanskih pesmi je Berke naveden v pesmarici Szlovenszke / Dühovne / Peszmi piszane / po / Berke Balazs / vu / Nemes Csob[i]. Naslov je zapisan na prvem listu in sledi nadpisu »In nomine Domini Jesu«. Pesmarica ima dva dela. Prvi del vsebuje 151 pesmi, ki so bile zapisane 1768–69. Drugi del z naslovom »De Sacra Domini Cöena« vsebuje 34 kasneje zapisanih mrliških pesmi. Prvi del ni enoten in združuje začetni razdelek, temu pa sledi sedemindevetdeset zvečine božičnih, velikonočnih in binkoštnih pesmi. Drugi razdelek vsebuje štiriinpetdeset pesmi, vsebinsko vezanih na postni čas. Pesmi prvega dela pesmarice po pisavi sodeč ni zapisal isti zapisovalec. Berke je zapisal večino pesmi v drugem razdelku; kateri bi utegnili biti še drugi njegovi zapisi v pesmarici, pa bi z gotovostjo lahko pokazala šele paleografska analiza. Primerjalna preučevanja Vilka Novaka, ki je pesmi v Berkejevi pesmarici vzporejal s pesmimi v Martjanski pesmarici I (16./17. stoletje) in Bakoševem Nouvem graduvalu (1789) ter v Sijartovih Mrtvecsnih peszmih (1796), kažejo, da so bile Berkejeve Szlovenszke dühovne peszmi vezni člen med rokopisno in tiskano tradicijo prekmurske evangeličanske pesmi.