Berger, Matjaž (1964–)

BERGER, Matjaž, režiser, dramaturg, gledališki teoretik (r. 31. 1. 1964, Novo mesto).

V Novem mestu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo (1978–82). 1989 je diplomiral na AGRFT (smer dramaturgija) iz epistemoloških problemov Hamleta Williama Shakespearja. 1990 je v okviru študija gledališke in radijske režije na AGRFT režiral diplomsko predstavo Recht (Bertolt Brecht: Ukrep ) v Gledališču Glej. 1991 je ustanovil šolo za kritiko gledališča, ki je prerasla v Oddelek za spektakelske umetnosti Novo mesto 1917, neinstitucionalno gledališče z nepoklicnimi mladimi igralci. Po ukinitvi gledališča 1994 je sodeloval predvsem z mladimi poklicnimi igralci v različnih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Od 1998 je bil zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču, 2003–06 je bil njegov programski direktor. 2006 je postal direktor novomeškega gledališča, ki se je istega leta preimenovalo v Anton Podbevšek Teater. Njegove predstave so gostovale na pomembnih evropskih festivalih, mdr. European Theatre Convention festival (1999, Nica, Francija), Festival Passages (2000, Nancy, Francija), Splitsko poletje (2002, Split, Hrvaška), Sarajevska zima (2003, Sarajevo, BiH) in Teatri di Vita (2006, Bologna, Italija).

Berger je s svojim opusom dekonstrukcijsko, skozi polje teoretične psihoanalize (Jacques Lacan, Slavoj Žižek) ustvaril kompleksen hommage Bertoltu Brechtu. Gledališče pojmuje kot scensko umetnost in deluje znotraj njegovih različnih polj. Zanima ga kot tridelna struktura: absolutni teater, artistična akcija in veliki obredi, posvetitve. 1991 je v okviru Oddelka za spektakelske umetnosti s pretežno neprofesionalnimi igralci uprizarjal nenavadne spektakle v nenavadnih ambientih ter raziskoval očišča suprematizma, kubizma, dadaizma, kubofuturizma, ekpresionizma in materialistične konceptualne umetnosti. Omeniti velja njegovo akcijo Priglasje na gori Eiger, ki jo je 1993 s podpisom inscenator izvedel na odprtem prizorišču v Novem mestu.

Berger v polje spektakla uvaja novo obliko subverzivnosti, pri čemer ne skriva fascinacije nad tehniko, atomsko fiziko in športom znotraj spektakelske funkcije. Njegove umetniške akcije in inscenacije klasičnih ter sodobnih dramskih in nedramskih besedil in kontekstov izrabljajo naravne ambiente (kamnolom, mostove, štadione, mestna središča, kraške jame ipd.) kot označevalce odra.

Je prejemnik Trdinove nagrade (2006), Borštnikove nagrade za avtorski uprizoritveni diskurz Henry James: Portret neke gospe (2009) ter nagrade Mednarodnega Olimpijskega komiteja za umetniške dosežke na temo olimpizma (2014).