Bergant, Milica (1924–2013)

BERGANT, Milica (rojstno ime Marija Bergant), pedagoginja, univerzitetna profesorica (r. 26. 3. 1924, Železniki; u. 29. 1. 2013, Cerknica, njen pepel so raztresli v Bohinju). Krušni oče Jakob Bergant, profesor matematike, mati Bogdana, r. Ferenčak, poštarica.

Osnovno šolo je obiskovala v Železnikih. Mestno žensko realno gimnazijo v Ljubljani je končala 1942. Zaradi vojne se je šele 1945 vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Študij je končala 1949 z diplomo iz pedagogike in zgodovine filozofije. 1948–54 je honorarno poučevala filozofijo in psihologijo na gimnazijah v Ljubljani. Doktorirala je 1957 z doktorsko disertacijo Poizkusi reforme šolstva pri Slovencih 1919–1929. 1960–2003 je bila zaposlena na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko je bila 1960 izvoljena v naziv docentke, je kot novo teoretsko in raziskovalno področje uvedla pedagoško sociologijo, ki jo je s tem imenom kot predmet vključila tudi v študijski program pedagogike. Na njeno pobudo so bila uvedena tudi predavanja iz predšolske in družinske vzgoje. 1966 je bila izvoljena za izredno profesorico za občo pedagogiko, za redno profesorico pedagoške sociologije je bila izvoljena 1975.

V prvem obdobju je bilo zanjo pomembno aktivno delovanje na strokovnih izpopolnjevanjih v tujini, predvsem iz pedagoške sociologije in primerjalne pedagogike. 1955 se je udeležila pedagoško-sociološkega seminarja UNESCO v Kölnu. Prejela je dvomesečno Unescovo štipendijo na Pedagoškem inštitutu v Hamburgu (1957). Unescov inštitut je še naprej skrbel, da je dobivala vabila in sredstva za udeležbo na pomembnejših pedagoško-socioloških posvetovanjih v Nemčiji. Tako je lahko v času železne zavese ostajala v stiku z novejšimi idejami in tokovi evropske pedagogike. 1960 je dobila petmesečno štipendijo za študij komparativne pedagogike v Zagrebu, 1961 štirimesečno štipendijo ljubljanske univerze za izpopolnjevanje na področju pedagoške sociologije na univerzah v Londonu in Parizu. 1963 se je spet izpopolnjevala na Unescovem Pedagoškem inštitutu v Hamburgu ter na Inštitutu za primerjalno pedagogiko v Londonu.

Že v času druge svetovne vojne je bila mladinska aktivistka v centru Ljubljane, po vojni je opravljala več političnih funkcij; mdr. je bila izvoljena v skupščino SRS, kjer je 1963–65 delovala v kulturno-prosvetnem zboru. V tem času je bila tudi edina delegatka univerze v skupščini, ki je zastopala njene interese.

Delovala je v komisijah Zveze prijateljev mladine SRS o socialnih in družinskih vprašanjih, predvsem na področju izobraževanja staršev. Bila je glavna urednica dveh poljudnoznanstvenih zbirk: Cicibanove urice ter Družina in vzgoja. 1974 je uredila zbornik Razvijajmo sposobnosti predšolskega otroka, namenjen delu predšolskih ustanov in staršem. 1962–69 je bila urednica zbirke Mala knjižnica za starše pri Cankarjevi založbi, ki je bila namenjena izobraževanju staršev.

1975 je skupaj še s petimi soavtorji prejela nagrado Sklada Borisa Kidriča za znanost, in sicer za interdisciplinarno raziskovalno delo Eksperiment v Logatcu. To je bil pionirski projekt, ki je v slovenski prostor vpeljeval nove vzgojne koncepte in je vplival predvsem na razumevanje prevzgojnega delovanja v zavodih za vedenjsko problematične mladostnike. Vodilna misel Eksperimenta v Logatcu je bila pokazati prednost permisivnih vzgojnih metod pred represivnimi, ko gre za vodenje vzgojnih metod. Za osnovno sredstvo prevzgoje se je izkazalo skupinsko delo v vzgojnih skupinah, ker dinamika v skupini omogoča gojencu, da postane subjekt vzgoje, da aktivno sodeluje v vzgojnem procesu ter postopoma sprejema stališča vzgojiteljev za svoja in zato niso potrebni represivni ukrepi. Za interdisciplinarno področje med kriminologijo, psihiatrijo, psihologijo in pedagogiko je ta raziskava prinesla novost tako v vsebinskem kot metodološkem pogledu.

Njeno temeljno delo Teme iz pedagoške sociologije je izšlo 1970 v Ljubljani, nato 1974 v Zagrebu, posodobljeno in nadgrajeno pa 1994 pod naslovom Nove teme iz pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja. S prvo izdajo je bila Bergantova med slovenskimi pedagogi ena redkih teoretičark, ki je tudi v časih politične izolacije pedagoške misli na Slovenskem ali njene enostranske navezave na razvoj sovjetske pedagogike odpirala slovensko pedagogiko idejam in nazorom zahodnoevropske in ameriške pedagogike. Pri delu s študenti je uvajala takrat manj znane avtorje, zlasti s področja humanistične psihologije. Svoje delo je razumela kot nadaljevanje prizadevanj, ki jih je med učiteljstvom sprožilo delo Franja Žgeča in nadaljevalo gibanje Učiteljski pokret, prav tako pa je poudarila tudi pomen socialne antropologije in duhoslovne pedagogike, ki ju je razvil Karel Ozvald v knjigi Kulturna pedagogika.

Ukvarjala se je s teoretičnimi vprašanji družinske in predšolske vzgoje, s sociologijo družine in mladine, se vključevala v empirično raziskovanje življenjskih razmer slovenskih otrok v različnih okoljih ter raziskovala vprašanja s področja sociologije družine in mladine. V študij pedagogike je uvedla dva nova strokovna predmeta: Pedagoška sociologija in Družinska pedagogika z elementi predšolske vzgoje. V svoje raziskave in predavanja je uvedla interdisciplinarne postopke ter povezovala pedagoške, sociološke, psihološke in socialno-antropološke vidike. Z interdisciplinarnimi raziskovalnimi pristopi je razširjala dotlej pretežno ozko šolsko pedagogiko na področje tako imenovane funkcionalne vzgoje, ki raziskuje socializacijo otrok v okviru širših družbenih in kulturnih dejavnikov.

Njeno celotno delo zaznamuje kritika konceptov etatističnega enodimenzionalnega pogleda na človeka. Sledimo lahko njenim kritikam vzgojnih, vzgojno-izobraževalnih in prevzgojnih ustanov kot oblik avtoritarne ideologije. Permisivni vzgojni koncept, ki ga je predstavila na drugem posvetu slovenskih pedagogov na Bledu 1971, je konceptualizirala kot odgovor na delovanje teh ustanov. Njeno razumevanje permisivnosti je ravnovesje med klasičnim represivnim in vse dopuščajočim vzgojnim stilom, kar je pomembno z vidika kasnejših idej doslednega zavračanja permisivne vzgoje. Njene teze so blizu oznaki zavzemanja za demokratično vzgojo.

Kritična je bila tudi do nedomišljenih reformnih posegov v šolstvo na Slovenskem, reformiranja gimnazije, usmerjenega izobraževanja, storilnostno naravnane osnovne šole. Bila je naklonjena študentskim gibanjem v šestdesetih letih 20. stoletja v svetu.

Pri raziskovanju procesov in zakonitosti socializacije je razvila posebno občutljivost za primarno socializacijo in z njo povezano družinsko in predšolsko vzgojo. To predstavlja njeno drugo temeljno področje raziskovanja. Ker se je zavedala pomena neposredne pomoči in svetovanja staršem in mladostnikom, je spodbujala in skupaj s sodelavci pripravila vrsto strokovnih besedil, učbenikov in priročnikov za starše in vzgojitelje.

1986 je prejela odlikovanje zasluge za narod s srebrnimi žarki. Univerza v Ljubljani ji je 1999 podelila naziv zaslužna profesorica.