Bergant, Evgen Marcel (1934–2004)

BERGANT, Evgen Marcel (vzdevek Kuki), slovenski novinar, publicist in športnik (r. 12. 1. 1934, Maribor; u. 24. 7. 2004, Ljubljana). Oče Evgen Emerik, športnik, športni organizator, mati Marija, r. Sojč, prokuristka tovarne Dr. Oetker v Mariboru. Brat Boris Miran Bergant, novinar, sin Igor Evgen Bergant, novinar.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer je 1952 maturiral na Državni klasični gimnaziji. Istega leta se je vpisal na Fakulteto za gradbeništvo, arhitekturo in geodezijo v Ljubljani, vendar je študij opustil in ga nadaljeval na Ekonomski fakulteti, kjer je 1964 diplomiral na prvi stopnji.

Bergantov oče je bil eden najdejavnejših organizatorjev športa v Mariboru in tako je tudi sin začel obetavno kariero teniškega igralca. Osvojil je dva naslova mladinskega prvaka Slovenije (1950, 1951) ter naslov prvaka Slovenije za mlajše člane (U-21, 1953).

Že v gimnazijskih letih je bil dopisnik časnika Večer, ljubljanskega Dnevnika in Poleta, novinarstvu je posvečal vse več časa, športno pot teniškega igralca pa je dokončno opustil, ko se je 1955 zaposlil pri Slovenskem poročevalcu. 1959 je z združitvijo Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice nastalo Delo, v okviru katerega je 1965–90 vodil športno uredništvo.

Pod njegovim vodstvom so športne strani Dela postale prepoznavne po značilni vsebini in strukturi, ki je bila odprta celovitemu športnemu dogajanju v Sloveniji, Jugoslaviji in po svetu. Športna redakcija Dela je pod njegovim vodstvom razvila široko dopisniško mrežo po Sloveniji ter sodelovanje z najpomembnejšimi jugoslovanskimi časniki.

Na njegovo pobudo se je sekcija športnih novinarjev pri Društvu novinarjev Slovenije 1963 preimenovala v Združenje športnih novinarjev Slovenije (zdaj Društvo športnih novinarjev Slovenije). 1967 se je združenje osamosvojilo in vključilo v Zvezo za telesno kulturo Slovenije (ZŠNS) in bilo soustanovitelj Združenja športnih novinarjev Jugoslavije (ZŠNJ). Bergant je ZŠNS na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja nekaj let tudi predsedoval. ZŠNJ se je 1971 osamosvojilo od osrednjega jugoslovanskega novinarskega ceha. Bergant je postal eden izmed njegovih podpredsednikov, 1981–82 pa mu je tudi predsedoval.

1967 je postal član Mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS). 1977 je sodeloval pri ustanovitvi Evropskega združenja športnih novinarjev (UEPS); član njegovega izvršnega odbora je bil dvajset let, 1994–2002 pa tudi njegov podpredsednik.

Zaradi odličnega znanja jezikov so ga pogosto vabili k sodelovanju tudi tuji časniki in agencije. S Frankfurter Allgemeine Zeitungom in Nemško tiskovno agencijo (DPA) je sodeloval trideset let. Z Bergantom je imelo slovensko športno novinarstvo mednarodno najbolj vplivnega člana doslej, ki si je vsepovsod prizadeval za visoko kakovost novinarskega poročanja in delovanja. Aktivno je sodeloval tudi v delu nacionalnih in mednarodnih stanovskih in športnih organizacij. Vidno vlogo je tako odigral ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja pri ustanovitvi Mednarodnega teniškega združenja novinarjev (AITJ), prireditelja svetovnih prvenstev novinarjev v tenisu. Že ob koncu petdesetih let 20. stoletja je začel sodelovati pri delu vodstev in delovnih teles Teniške zveze Slovenije, prav tako je bil potem, ko je živel v Ljubljani, dejaven tudi v Atletski zvezi Slovenije in Nogometni zvezi Slovenije.

Kot član izvršnega odbora je bil prav tako že v drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja aktivno navzoč v organih Zveze za telesno kulturo Slovenije (ZTKS), poznejši Zvezi telesnokulturnih organizacij (ZTKO) oz. Športni zvezi Slovenije (ŠZS). Več mandatov je bil po ustanovitvi 1973 tudi član izvršnega odbora nekdanje Telesnokulturne skupnosti Slovenije (TKS). 1991 je bil eden izmed ključnih članov iniciativnega odbora za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ). Po osamosvojitvi Slovenije je pomembno prispeval k mednarodnemu priznanju slovenskega športa v mednarodnih športnih federacijah in Mednarodnem olimpijskem komiteju. Kot dolgoletni član Organizacijskega komiteja Planica se je zlasti od prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih 1972 naprej posvečal predvsem organizaciji sodelovanja prirediteljev planiških mednarodnih tekmovanj z mediji in organizaciji tiskovnega središča. V podobni vlogi je bil dejaven tudi pri več največjih mednarodnih prireditvah v dvorani Tivoli (1965–74). Bil je tudi predsednik komisije za medije in trženje (1997–2004) Mednarodne smučarske zveze (FIS).

Kot urednik športne redakcije Dela je pisal o športni politiki in organiziranosti športa, atletiki, nordijskem smučanju in tenisu. Sodeloval je pri prevodih in priredbah več tujih knjig o športu.

1986 je prejel Bloudkovo nagrado za dolgoletno delo v novinarstvu in publicistiki. Teniška zveza Slovenije ga je 1998 imenovala za častnega člana, 2002 je prejel plaketo UEPS, najvišje priznanje združenja evropskih športnih novinarjev, ki ga je leto pozneje imenovalo za častnega podpredsednika. Istega leta mu je Forum Nordicum, mednarodno združenje novinarjev, ki se posveča nordijskemu smučanju in biatlonu, poklonilo lovoriko Wernerja Kirchhoferja. Posthumno (2005) je UEPS po njem poimenoval tudi vsakoletno nagrado za najboljšo evropsko športnico (Evgen Bergant Trophy), ki je bila njegova zamisel (od 1983). OKS-ZŠZ pa mu je prav tako 2005 podelil olimpijsko listino za življenjsko delo za izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa in športnega novinarstva.