Bergamo, Marija (1937–)

BERGAMO, Marija (rojstno ime Marija Koren, Marija Koren-Bergamo, šifri M. K., M. B.), muzikologinja, univerzitetna profesorica (r. 28. 7. 1937, Celje). Oče Anton Koren, operni pevec in režiser, mati Ljudmila, r. Milavec. Mož Petar Bergamo, skladatelj.

Otroška leta je preživela v Celju in Mariboru, med vojno je bila družina izgnana v Gučo pri Čačku. Po drugi svetovni vojni je najprej živela v Ljubljani, potem v Zagrebu. 1948 je obiskovala nižjo gimnazijo v Splitu in 1949–52 na Reki, 1953–56 višjo gimnazijo na Reki in v Beogradu (matura 1956). Istega leta je tam zaključila srednjo glasbeno šolo (štiri letnike klavirja). V Beogradu je študirala pravo (prva stopnja 1958) in muzikologijo (diploma 1961, magisterij 1963, objavljeno 1983, 1985). 1963–64 se je izpopolnjevala na konservatoriju v Moskvi, 1973 pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala z disertacijo Elementi ekspresionističke orijentacije u srpskoj muzici do 1945. godine (objavljeno 1980).

1963–65 je bila zaposlena v Beogradu na Zvezi skladateljev (Savez kompozitora) kot strokovna sodelavka; obenem je poučevala zgodovino glasbe in oblikoslovje na Srednji glasbeni šoli Josip Slavenski (1964–69, 1967–69 predstojnica teoretičnega oddelka). Pripravljala je cikluse radijskih oddaj (1965–68) in redno pisala glasbene kritike za časopis Borba (1964–67) ter Politika (1970–72). Na fakulteti za glasbene umetnosti (Fakultet muzičke umetnosti) v Beogradu je bila 1969–72 asistentka na katedri za zgodovino glasbe. 1972 se je zaposlila na Dunaju v ugledni glasbeni založbi Universal Edition najprej kot glasbena sodelavka, pozneje kot glasbena urednica (1974–76) in voditeljica glasbenega uredništva (1976–81). Od 1981 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani na Oddelku za muzikologijo predavala zgodovino glasbe ter kot prva tudi estetiko in sociologijo glasbe (docentka od 1981, izredna profesorica od 1986, redna profesorica od l996; predstojnica oddelka 1992–94).

Predavala je na univerzah v Moskvi (Moskovski konservatorij, 1964, 1988), Zagrebu (Akademija za kazališnu umjetnost, 1990; Muzička akademija, 2000) in Gradcu (Karl-Franzens-Universität, 1993).

Delovala je v različnih strokovnih združenjih, tudi kot članica različnih strokovnih komisij: v društvu skladateljev Srbije (1965–70), Društvu slovenskih skladateljev (od 1983; 1988–90 predsednica verifikacijske komisije), društvu skladateljev Hrvaške (od 1990), v Slovenskem muzikološkem društvu (članica ustanovnega odbora, 1993–96 članica Izvršilnega odbora) in v hrvaškem muzikološkem društvu (od 1993), v hrvaškem glasbenem zavodu (Hrvatski glazbeni zavod), v mednarodnem muzikološkem društvu (od 1988) ter v Slovenskem društvu za estetiko (od l984). Na Ministrstvu za kulturo RS je bila članica (1991–93) in predsednica (1993–95) strokovne komisije za glasbo za dodelitev Prešernovih nagrad.

Z znanstvenim, pedagoškim in strokovnim delom je vplivala na razvoj in uveljavitev muzikološke stroke v Sloveniji in v tujini. Pod vplivom prvega uvida v sociologijo glasbe v času podiplomskega izpopolnjevanja na moskovskem konservatoriju je v slovensko muzikologijo na začetku osemdesetih let 20. stoletja uvedla nove metode raziskovanja glasbe, oprte na teoretične sisteme sorodnih disciplin humanistike (sociologija in estetika glasbe).

V iskanju izhodiščne ideje glasbenega dela in skladateljeve poetike jo je zanimalo medsebojno učinkovanje iracionalnega in racionalnega ter glasbeno-avtonomnega in glasbeno-funkcionalnega. Ukvarjala se je med drugim s pojmi: novo, razvoj, avantgardno, tradicionalno, z vprašanji sloga, glasbenih zvrsti, izvenglasbenih dejavnikov glasbenega dela, glasbene komunikacije, nacionalnega in nadnacionalnega v glasbi, identitete ter se ob tem zavedala problematike položaja muzikološke stroke med znanostjo in umetnostjo.

Poleg monografskih del in številnih znanstvenih razprav je prispevala slovenski muzikološki stroki tudi prevode (s komentarji in spremno besedo) nekaterih temeljnih teoretičnih del skladateljev 20. stoletja (Igorja Stravinskega, Ferrrucia Busonija, Hansa Pfitznerja, Arnolda Schönberga in njegovega kroga). V srbščino je prevedla zgodovino glasbe Vilka Ukmarja (1973), knjigo Borisa Jarustovskega o delu Petra Iljiča Čajkovskega (iz ruščine v srbščino, 1970), ter znanstvene in strokovne članke slovenskih muzikologov v srbščino in hrvaščino (Zvuk, Muzička kultura, Arti musices).

Pripravljala je radijske oddaje, pisala glasbene kritike, strokovne ocene novih del, analize, komentarje, spremna besedila k ploščam. Napisala je številna gesla za temeljno slovensko in tujo strokovno enciklopedično literaturo: Enciklopedija Slovenije, Hrvatski leksikon, Musik in Geschichte und Gegenwart in New Grove's Dictionary of Music and Musicians.

Je prejemnica odlikovanja reda Danice hrvatske s likom Marka Marulića (Zagreb, 2002), in Mantuanijeve nagrade za življenjsko delo Slovenskega muzikološkega društva (Ljubljana, 2010). Univerza v Ljubljani ji je 2006 podelila naziv zaslužne profesorice.