Berčič, Herman (1941–)

BERČIČ, Herman, kineziolog, univerzitetni profesor (r. 17. 11. 1941, Bistrica pri Tržiču). Oče Vladislav, krznar, mati Josipina, r. Pavelek, knjigovodkinja.

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Tržiču (1948–56), nato je izobraževanje nadaljeval na Srednji tehnični tekstilni šoli v Kranju, kjer je 1960 maturiral in se zaposlil v Tekstilni tovarni Inteks Kranj (do 1961). 1962 je začel s študijem na ljubljanski Visoki šoli za telesno kulturo, kjer je 1967 diplomiral. Naslednje leto je bil zaposlen v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič, pozneje istega leta pa na Vzgojnem zavodu Janeza Levca (do 1969). Na Višji upravni šoli ter Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo je bil zaposlen kot profesor telesne vzgoje v obdobju 1969–73, vmes je opravil magistrski študij (1969–71) na ljubljanski Visoki šoli za telesno kulturo in 1976 magistriral. Od 1973 do upokojitve 2007 je bil zaposlen na današnji ljubljanski Fakulteti za šport, kjer je bil 1975–77 prodekan, od ustanovitve Katedre za športno rekreacijo (1994) do upokojitve je bil njen predstojnik (po upokojitvi je katedro vodil še do 2009 kot v. d.). Doktoriral je 1983 na tedanji Visoki šoli za telesno kulturo v Zagrebu z disertacijo Vpliv večmesečne programirane kineziološke rekreacije na nekatere karakteristike psihosomatičnega statusa telesno prizadetih oseb. V naziv docenta je bil izvoljen 1984 in v naziv izrednega profesorja 1989. Po upokojitvi je 2011–14 predaval na podiplomskem študiju Aplikativne kineziologije Univerze na Primorskem.

Ob obsežnem mentorskem delu s študenti si je prizadeval za povezovanje športne rekreacije in turizma ter športno-turistične ponudbe v Sloveniji. Spodbujal je interdisciplinarno sodelovanje in povezovanje, še zlasti z medicinsko stroko in znanostjo. Veliko pozornost je posvečal ljudem s posebnimi potrebami in njihovemu vključevanju v prilagojeno ukvarjanje s športom. Bil je glasnik zdravega življenjskega sloga. Njegovo vodilo je bilo spodbujanje razmaha rednega in sistematičnega ukvarjanja prebivalcev Slovenije s športom.

Bil je predsednik Društva organizatorjev športne rekreacije RS (1978–82), predsednik Komisije za športno rekreacijo pri Predsedstvu Partizana Slovenije (1978–86), predsednik Strokovnega sveta za športno rekreacijo pri Zvezi telesnokulturnih organizacij (1985–89), predsednik Komisije za propagando in promocijo rekreativnega smučanja pri Zvezi učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije (1991–99), predsednik Strokovnega odbora Športne unije Slovenije (1995–97) in predsednik Strokovnega sveta za športno rekreacijo pri Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport (2002–04). Bil je tudi generalni sekretar organizacije Committee Sport and Leisure of ICSSPE (International Council for Sport Science and Physical Education) (1984–88), in njegov podpredsednik 1988–92 ter član sekretariata mednarodne organizacije International Association of Sport Kinetics.

Sodeloval je z različnimi pedagoškimi in raziskovalnimi institucijami doma in po svetu. Predaval je na zagrebški fakulteti za šport (1989–2014; danes kineziološka fakulteta), bratislavski fakulteti za šport (1997) ter fakulteti za šport univerze Palacký iz Olomouca (1999).

Za svoje dolgoletno delo je prejel priznanja: red dela s srebrnim vencem (1987), zlati znak Zveze paraplegikov Slovenije (1989) in Bloudkovo plaketo (2004). Kineziološka fakulteta v Zagrebu mu je 2009 podelila naziv zaslužnega profesorja. Zveza društev športnih pedagogov Slovenije mu je 2012 podelila priznanje za izjemne dosežke na področju športa, Univerza v Ljubljani pa 2015, ob 50-letnici športa na Univerzi v Ljubljani, priznanje za prispevek k razvoju Katedre za šport na Univerzi, publicistično dejavnost ter prepoznavnosti športa na Univerzi.