Berčič, Branko (1927–2013)

BERČIČ, Branko, bibliotekar, literarni zgodovinar (r. 12. 1. 1927, Šmalčja vas, pri Šentjerneju; u. 17. 1. 2013, Škofja Loka). Oče Ivo, sodnijski uradnik, mati Franica, r. Homan.

Družina se je v njegovi zgodnji mladosti (1930) preselila v očetovo rojstno Škofjo Loko, kjer je končal osnovno šolo. V Ljubljani je obiskoval I. (1937–40) in II. (1940–41) državno realno gimnazijo, v Kranju poslovno šolo, t. i. Wirtschaftsschule (1943–44, 1. letnik), in ponovno v Ljubljani Stalno izpitno komisijo za srednješolske izpite za borce in aktiviste (tečajna gimnazija). To je obiskoval od avgusta 1945 do februarja 1946, ko je opravil višji tečajni izpit. Takoj nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani (letni semester 1945/46), kjer je študiral slavistiko (diploma 1950). Doktoriral je iz literarnih ved 1965 (disertacija Mladost Ivana Tavčarja ter osnove in začetki njegovega literarnega in družbenopolitičnega delovanja).

Zaposlen je bil kot bibliotekar (1951–62) in vodja rokopisnega oddelka NUK v Ljubljani (1962–69), pomočnik republiškega sekretarja za kulturo in republiški podsekretar na Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo (1969–73), strokovni svetovalec in vodja v strokovnem znanstvenoraziskovalnem centru NUK (1972–74 in 1980–83), pomočnik ravnatelja (1974–76) in ravnatelj (1976–80) NUK. Bil je tudi honorarni višji predavatelj (1981–82) oz. honorarni izredni profesor za bibliotekarstvo (1982–83) na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Na tej ustanovi se je 1983 redno zaposlil in bil od 1986 tudi predstojnik njenega oddelka za slovenski jezik s književnostjo in knjižničarstvo. Po ustanovitvi Oddelka za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1987 – ustanovljen je bil po njegovih prizadevanjih – je bil imenovan za predstojnika tega oddelka, kar je ostal do upokojitve decembra 1990. Sprva je bil na oddelku edini redno zaposleni visokošolski učitelj. 1988 je bil izvoljen v naziv redni profesor za bibliotekarstvo. Po upokojitvi je na fakulteti v manjšem obsegu predaval še dve leti. 1991 mu je bil podeljen naziv zaslužni profesor.

Na področju bibliotekarstva je preučeval zlasti razvoj knjižnic, tiskarstva in knjigarništva, organizacijo knjižničarske dejavnosti, organiziranost in poslovanje knjižnic ter vprašanja, povezana z zaščito in restavriranjem knjižničnih gradiv. V najpomembnejšem zgodnjem delu Tiskarstvo na Slovenskem (1968) je temeljito in podrobno predstavil dotedanji štiristoletni razvoj tiskarstva na Slovenskem. Več desetletij je bilo to temeljno delo s tega področja. Posebej se je ukvarjal tudi z vprašanji bibliotekarskega strokovnega izobraževanja;1962–92 je v različnih vlogah – izpraševalec, član, predsednik – deloval v Komisiji za priznavanje klasifikacij bibliotekarske stroke ter sodeloval pri izdelavi programov za študij bibliotekarstva na Slovenskem. Udeležil se je strokovnih izobraževanj v Bolgariji (1960), Nemški demokratični republiki (1973), Zvezni republiki Nemčiji (1975, 1990) in na Čehoslovaškem (1986) ter o temah s področja bibliotekarstva objavil številna dela, ki ga uvrščajo med najpomembnejše slovenske bibliotekarske strokovnjake. Temeljna spoznanja o teoriji, načelih, razvoju in delovanju knjižničarstva je strnil v knjigi O knjigah in knjižničarstvu (2000). Predaval je tudi v tujini, mdr. na univerzah v Kölnu in Zagrebu. S strokovnimi referati je sodeloval na zborovanjih slovenskih (od 1958) in jugoslovanskih (od 1963) knjižničnih delavcev, na zborovanjih in kongresih Mednarodne federacije bibliotekarskih združenj in različnih bibliotekarskih centrov (od 1958 dalje). Bil je strokovni urednik in soavtor gesel s področja bibliotekarstva v Enciklopediji Jugoslavije in Enciklopediji Slovenije ter vodja Terminološke komisije pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije. Ob združenih prizadevanjih te komisije, Bibliotekarske sekcije Terminološke komisije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Oddelka za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, se je oblikovala Bibliotekarska terminološka komisija, ki je 2009 objavila Bibliotekarski terminološki slovar. O fondih naših knjižnic in o njihovem razvoju je Berčič objavil več del tudi v tujini.

V različnih strokovnih telesih in komisijah združenja slovenskih knjižničarjev je med 1953–91 opravljal vrsto funkcij. V mandatnih obdobjih 1961–63, 1967–69 in 1973–75 je bil predsednik združenja. Med 1956–86 je bil dejaven tudi v Zvezi društev bibliotekarjev Jugoslavije (1971–73 predsednik zveze) in v Skupnosti jugoslovanskih nacionalnih knjižnic. Jugoslovansko bibliotekarsko organizacijo in slovensko nacionalno knjižnico je zastopal na vrsti letnih zasedanj oz. kongresov mednarodnega bibliotekarskega združenja IFLA.

Kot vodja Rokopisnega oddelka NUK je zasnoval in uredil prve zvezke kataloga rokopisne zbirke, kot ravnatelj NUK-a (zadnji iz stroke v 20. stoletju) pa je reorganiziral delovanje knjižnice na osnovi mednarodnih smernic ter skrbel za uvajanje mednarodnih standardov za univerzalno bibliografsko kontrolo in načel o splošni dostopnosti publikacij. Naloge nacionalne knjižnice je redefiniral na osnovi njenega povezovanja z drugimi javnimi knjižnicami v enoten knjižnični in informacijski sistem. Programske temelje sistema, objavljene v Koncepciji razvoja knjižničarstva (1971), si je prizadeval utrditi tudi z ustrezno zakonodajo. Slovenska skupščina je v času njegovega delovanja v NUK-u tudi po njegovi zaslugi sprejela več pomembnih pravnih aktov s tega področja (mdr. Zakon o obveznem oddajanju tiskov, 1972 in Zakon o knjižničarstvu, 1982).

V literarnozgodovinskih objavah je obravnaval dela slovenskih protestantov (predvsem Primoža Trubarja, Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina) in slovenskih pisateljev 19. in z začetka 20. stoletja: Josipa Jurčiča, Antona Aškerca, Simona Gregorčiča, Janka Kersnika, Ivana Cankarja in predvsem Ivana Tavčarja, o katerem je napisal vrsto člankov in mu posvetil doktorsko disertacijo. Za zbirko Monumenta litterarum slovenicarum je pripravil več pomembnih faksimiliranih izdaj in zanje napisal spremno besedo, mdr. Jurij Dalmatin: Biblia (1968); Adam Bohorič: Arcticae horulae (1970; 1969 je v njegovi redakciji izšlo to Bohoričevo delo tudi v založbi Rudolfa Trofenika v Münchnu). Pisal je razprave o srednjeveških rokopisih in inkunabulah, ki jih hrani NUK, ter pripravil izčrpno bibliografijo slovenskih tiskov 16. stoletja. Izbrane slovenske tiske in rokopise je predstavil na več razstavah in zanje pripravil izčrpne kataloge, mdr. Ivan Cankar (1969); Tiski od 15. do konca 18. stoletja (1978); Zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice (1982).

Obsežno in raznovrstno je bilo njegovo uredniško delo. Mdr. je bil urednik Škofjeloškega prosvetnega lista (1952/53–1956/57), pobudnik in prvi urednik Loških razgledov (1954–68 in 1974–79), urednik revije Knjižnica (1958–62), posameznih zvezkov v zbirki Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen (1968, 1971, 1976), monografije Das slowenische Bibliothekswesen (1976) in zbornikov Zbornik NUK (1978, 1984).

Zelo dejaven je bil v slovenskem kulturnem, političnem in društvenem življenju. Bil je predsednik sklada Staneta Severja, član upravnega odbora Sklada RS Slovenije za pospeševanje kulturnih dejavnosti, Prešernovega sklada in Jugoslovanske državne komisije za UNESCO, član komisije za humanistične in družbene vede Sklada Borisa Kidriča, loški občinski odbornik in 1974–76 podpredsednik občine Škofja Loka. Kot predsednik Muzejskega društva Škofja Loka (1979–93) je pospeševal domoznanske in zgodovinske raziskave loškega ozemlja (zbirki Doneski in Vodniki) in obudil organiziranje tematskih večerov in pogovorov (Blaznikovi večeri).

Za svoje delovanje je prejel številna priznanja in nagrade: red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1967), Čopova diploma (1967), Prešernova nagrada gorenjskih občin (1974), red dela z zlatim vencem (1975), častni član Muzejskega društva Škofja Loka (1997), zlati red za zasluge RS (2010). Od 2002 Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani podeljuje po njem imenovano nagrado za najboljše diplomsko delo.