Benko, Vladimir (1917–2011)

BENKO, Vladimir (Vlado Benko, ilegalno ime Leon), politolog, univerzitetni profesor (r. 25. 6. 1917, Krško; u. 7. 7. 2011, Cerknica, pokopan v Ljubljani). Oče Leopold, višji železniški uradnik, doktor filozofije, mati Frančiška, r. Kenda. Brat Dušan Benko, novinar, sestra Alenka Perovšek, prvoborka, aktivistka OF, svak France Perovšek, politik, nečak Jurij Perovšek, zgodovinar.

Osnovno šolo je zaključil v Zidanem mostu, maturiral je 1937 na klasični gimnaziji v Ljubljani, 1942 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (smer romanistika). Avgusta 1941 je postal aktivist in vojaški referent v univerzitetni organizaciji OF, zadolžen za filozofsko in pravno fakulteto v Ljubljani. Istega leta je postal član SKOJ in leto pozneje tudi član KPS. 1942 so ga Italijani internirali v taborišča Gonars, Monigo in Visco, od koder se je v Ljubljano vrnil septembra 1943. Takoj po povratku se je vključil v VOS, avgusta 1944 pa je odšel na osvobojeno ozemlje severne Primorske.

1945–52 je bil zaposlen v Upravi državne varnosti ministrstva za notranje zadeve, kjer je mdr. vodil referat za zahodne države, 1952–61 je bil zaposlen na Državnem sekretariatu za zunanje zadeve FLRJ (med 1954–58 je bil visoki diplomatski uradnik jugoslovanskega veleposlaništva v Kraljevini Švedski). 1961 je nastopil službo višjega predavatelja za predmet Mednarodni odnosi in zunanja politika SFRJ na takratni Visoki šoli za politične vede (danes Fakulteta za družbene vede, FDV). V študijskem letu 1962/63 je bil štipendist Fordove fundacije, kar mu je omogočilo študij na prestižnih univerzah v ZDA (Harvard in Berkeley), kasneje še v Franciji in na Švedskem. Po povratku je nadaljeval s poučevanjem. 1965 je na Pravni fakulteti v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo Družbeno ekonomski temelji zunanje politike Švedske in njena praktična stališča. 1967 je bil izvoljen za izrednega profesorja za predmet Mednarodni odnosi. 1967–70 je bil direktor Visoke šole za politične vede (od 1968 Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo). Visoka šola je bila ob preimenovanju 1970 v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) kot nova članica vključena v ljubljansko univerzo, za kar je imel Benko kot prvi dekan velike zasluge. 1973 je bil izvoljen v naziv rednega profesorja. Funkcijo dekana je opravljal do 1974, ko je zaradi nestrinjanja z zahtevami političnega vodstva po odstranitvi Veljka Rusa, Tineta Hribarja, Janeza Jerovška in Vladimirja Arzenška s fakultete odstopil. 1978 se je upokojil in izstopil iz ZKS. Univerza v Ljubljani mu je 1979 podelila naziv zaslužnega profesorja. Na fakulteti je predaval še do 1997.

Od konca šestdesetih let 20. stoletja do upokojitve je bil predstojnik Seminarja za mednarodne odnose na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (današnje Katedre za mednarodne odnose). 1966 je bil pobudnik ustanovitve raziskovalne enote, imenovane Center za proučevanje sodelovanja SFRJ z deželami v razvoju (danes Center za mednarodno sodelovanje in razvoj). 1961–79 je večkrat predaval v tujini, npr. v Dijonu, Parizu, Alžiru, Maastrichtu, Varšavi, Seulu; sodeloval je na mednarodnih konferencah v Münchnu, Edinburghu, Riu de Janeiru, St. Luisu idr. 1967–73 je bil poslanec prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SRS, 1969–77 član upravnega odbora Sklada Borisa Kidriča, 1976–84 predsednik Slovenskega politološkega društva in pri vseh zvezkih Enciklopedije Slovenije urednik za področje politologije.

Njegovo raziskovalno izhodišče je bila sociološka konceptualizacija mednarodnih odnosov, ki je izhajala iz del Raymonda Arona in je omogočala razvoj marksistične teorije mednarodnih odnosov, s katero se je raziskovalno ukvarjal v vseh svojih delih o mednarodnih odnosih. Poleg naštetega se je ukvarjal tudi z vprašanjem definiranja malih in velikih držav, politike nevtralnosti in neuvrščenosti ter s konceptualizacijo zunanje politike. Z združevanjem zgodovinske, politične, ekonomske in sociološke perspektive je izoblikoval samostojno politološko disciplino mednarodnih odnosov pri nas sočasno z njenimi pionirji v svetu.

Za svoje delo na področju mednarodnih odnosov (za knjigo Mednarodni odnosi, 1977) je 1978 dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1986 je bil odlikovan z državnim priznanjem red dela z rdečo zvezdo, 1987 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo, 2002 pa srebrni častni znak svobode RS za znanstveno, raziskovalno in pedagoško delo ter za prispevek k razvoju slovenske družbene znanosti. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941.