Benko, Dušan (1919–2016)

BENKO, Dušan, novinar (r. 9. 9. 1919, Zidani Most; u. 25. 1. 2016, Ljubljana). Oče Leopold, uradnik na železnici, doktor filozofije, mati Frančiška, r. Kenda. Brat Vladimir Benko, politolog, univerzitetni profesor, sestra Alenka Perovšek, prvoborka, aktivistka OF, svak France Perovšek, politik, žena Marica Benko, r. Širca, novinarka, nečak Jurij Perovšek, zgodovinar.

Družina se je 1925 preselila v Ljubljano, kjer je obiskoval osnovno šolo. 1931 se je vpisal na klasično gimnazijo, 1933 pa je šolanje nadaljeval na realni gimnaziji. Po maturi 1939 se je vpisal na beograjsko vojaško akademijo. 1941 je bil skupaj z gojenci akademije interniran v nemško taborišče za vojne ujetnike Stalag III A v kraju Luckenwalde, kjer je ostal do konca druge svetovne vojne in se poleti 1945 vrnil v Ljubljano. Zaposlil se je na tiskovnem uradu slovenske vlade in kot izredni študent študiral na ljubljanski pravni fakulteti. Od 1947 je delal kot novinar Slovenskega vestnika na Dunaju, 1948–50 pa v Celovcu kot dopisnik tiskovne agencije Tanjug.

1950 je postal zunanjepolitični novinar časnika Ljudska pravica, 1953 pa urednik zunanjepolitične redakcije Slovenskega poročevalca. Oblikoval je močno jedro zunanjepolitičnih novinarjev, ki so veljali za zametek t. i. slovenske novinarske zunanjepolitične šole. 1958–60 je urejal Tedensko tribuno, po združitvi Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca v časnik Delo pa je bil urednik zunanjepolitične redakcije. 1960–62 je bil predsednik Društva slovenskih novinarjev. 1963 je postal odgovorni urednik časnika. Začel je oblikovati dopisniško mrežo v ključnih središčih svetovne politike (Rim, Moskva, London, Trst, Celovec), ob prelomnih dogodkih pa je uvedel prakso priprave posebnih izdaj časnika s poglobljenimi prikazi in analizami kontekstov dogodkov (npr. sovjetska okupacija Češkoslovaške republike, pristanek na Luni, začetek izraelsko-egiptovske vojne). 1967 je bil kot odgovorni urednik pobudnik oblikovanja Sobotne priloge časnika, 1970 pa je bil skupaj z glavnim urednikom Dragom Seligerjem po trenjih znotraj Časopisnega grafičnega podjetja Delo odstavljen. 1970–74 je bil urednik Tedenske tribune in Informativnega tednika Dela, 1974 pa je postal urednik zunanjepolitične redakcije Radia Ljubljana. Po upokojitvi konec 1978 je sodeloval kot komentator Radia Ljubljana oz. Radia Slovenija in mdr. tudi kot soustvarjalec oddaje Studio ob sedemnajstih.

Kot urednik zunanjepolitične redakcije in odgovorni urednik Dela je na novo definiral profesionalne standarde zlasti pri poročanju o mednarodnih odnosih ter pomembno prispeval k povečanju novinarske avtonomije. 1968 je Delo pod njegovim vodstvom odločno obsodilo sovjetsko okupacijo Češkoslovaške. Kot novinar in komentator se je uveljavil s poznavanjem položaja koroških Slovencev in globalnih mednarodnih odnosov.

Za dosežke pri urejanju Dela je 1969 prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije, kot eden od ustvarjalcev radijske oddaje Studio ob sedemnajstih pa 1980 Tomšičevo nagrado. 1972 je za urejanje Tedenske tribune prejel nagrado jugoslovanskega novinarskega združenja. 1994 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo.