Benišek, Hilarij (1863–1919)

BENIŠEK, Hilarij (Hilarion Beníšek), dirigent (r. 14. 1. 1863, Velké Prosenice, Češka; u. 19. 9. 1919, Beograd, Srbija). Oče Eduard, ravnatelj, kapelnik, mati Amalija, r. Charamzova.

Prvo glasbeno izobrazbo je prejel od očeta že v zgodnji mladosti. Od 1874 je obiskoval gimnazijo v Přerovu, kjer je 1882 maturiral. Nato je oktobra 1882 vpisal študij filozofije na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Po študiju filozofije je 1889–90 deloval kot kapelnik gledališke družine Františka Trnkyja. Konec 1890 je postal član gledališke družine Jana Pištěka, s katero je kot dirigent glasbeno-scenskih del nastopal v Plznu. 1892–94 je deloval kot član gledališke družine Ladislava Chmelénskega (Chmelenský) in z njo nastopal po čeških mestih.1893 je z gledališko družino odšel na gostovanje na Dunaj (v Theater an der Josefstadt) ter 1894 v Dalmacijo. Istega leta pa je kot naslednik Frana Gerbiča prevzel mesto prvega dirigenta Slovenskega deželnega gledališča (SDG) v Ljubljani, kjer je s prekinitvijo v sezoni 1901/02 deloval do 1910. Od 1904 je deloval tudi kot kapelnik oziroma gledališki ravnatelj SDG. Kot dirigent je predvsem s češkim opernim repertoarjem gostoval v Sarajevu, Sofiji in drugod. 1910 je odšel v Beograd, kjer je deloval kot občasni dirigent opernih predstav, privatni pedagog in vodja salonskih orkestrov. 1914–16 je bil kot avstro-ogrski državljan interniran v Skopje ter se 1917 vrnil v Beograd. Zadnja leta je preživel v hudi revščini.

Kot dirigent je že na Češkem sodeloval pri uprizoritvah čeških opernih del, med katerimi velja omeniti opere Prodana nevesta in Dalibor Bedřicha Smetane ter Šelma sedlák Antonína Dvořáka.

Za razvoj slovenske glasbeno-scenske umetnosti je bilo pomembno njegovo vsestransko delovanje v SDG. Njegova vloga dirigenta je bila večplastna. Kot osrednji lik gledališča tako ni le dirigiral, temveč tudi vadil z orkestrom in zboristi, občasno igral na violino in klavir ter imel pevske korepeticije. Zavedal se je šibkosti članov gledališkega orkestra, večinoma sestavljenega iz vojaških godbenikov, zato je k sodelovanju povabil orkester Ljubljanske meščanske (kasneje društvene) godbe. Zaradi pomanjkanja slovenskih članov ansambla je pogosto najemal češke glasbenike.

Za časa njegovega delovanja na Slovenskem je dirigiral na skoraj vseh glasbeno-scenskih predstavah SDG. Ljubljanskemu občinstvu je predstavil večino tedanjega železnega repertoarja, v katerem so prevladovale italijanske opere, priljubljene operete in ljudske igre s petjem. Med slednjimi bi veljalo izpostaviti izvedbi Govekarjevih odrskih priredb Rokovnjači in Legionarji, za kateri je glasbo napisal Viktor Parma.

Posebej pomembno je njegovo prizadevanje za uprizoritev novih slovenskih glasbeno-scenskih del, med katerimi so bile praizvedene operi Gorenjski slavček Antona Foersterja (1896) ter Ksenija Viktorja Parme (1897), opereta Caričine amazonke Viktorja Parme (1903) in opera Lepa Vida Rista Savina (1909). Premierno pa so bile na Slovenskem v omenjenem gledališču uprizorjene tudi opera Stara pesem Viktorja Parme (1898), opereta Nečak Viktorja Parme (1907) in opera Poslednja straža Rista Savina (1907).

Z nadvse raznolikim repertoarjem, v katerem je mogoče zaslediti tudi več drugih del slovanskih, predvsem čeških skladateljev, je uspel preseči za časa njegovega delovanja vedno bolj izrazite nacionalne delitve. Bil je prvi, ki je v SDG dirigiral Wagnerjeve opere: Lohengrina (1899), Večnega mornarja (1900) in Tannhäuserja (1900). Kritike Beníškovih nastopov v večini kažejo, da se je pod njegovim vodstvom kakovost glasbeno-scenskih izvedb v SDG postopoma dvignila.

Kot priznan dirigent je sodeloval tudi na množičnih koncertnih prireditvah, kjer je pogosto dirigiral zboru Pevskega društva Slavec in občasno deloval kot dirigent vojaških godb ter trnovskega pevskega zbora Slovan. Kot kapelnik se je udejstvoval pri Mestni društveni godbi in privatno poučeval violino.

Bil je tudi skladatelj glasbe za ljudski igri s petjem Pot okoli zemlje v 80 dneh Adolpha Denneryja in Julesa Verna (delo je bilo praizvedeno 1903 v SDG pod skladateljevim vodstvom) in Miklovo Zalo Jakoba Špicarja (delo je bilo praizvedeno 1910 v SDG pod skladateljevim vodstvom).