Benigar, Juan Ivan (1883–1950)

BENIGAR, Juan Ivan (Janko Benigar, Janez Benigar), jezikoslovec, etnolog/antropolog, politični aktivist (r. 23. 12. 1883, Zagreb, Hrvaška; u. 14. 1. 1950, Aluminé, Argentina). Oče Janez/Ivan, gimnazijski profesor, mati Rozi, r. Lukež. Polbrat Franjo (Aleksa) Benigar, frančiškanski misijonar in teološki pisec.

Maturiral je na klasični gimnaziji v Zagrebu 1902, do 1906 je študiral gradbeništvo v Gradcu, nato pa v Pragi. 1908 je odšel v Argentino, kjer je do smrti živel med Mapuči (prej imenovani s kolonialističnim izrazom Aravkanci). Do 1925 je živel v kraju Catriel v provinci Rio Negro, pozneje pa v krajih Pulmarì in Poi Pucón blizu Aluminéja v provinci Neuquén. 1910 se je poročil z Eufemio Barrazzo - Sheypuquiñ in imel z njo dvanajst otrok. Po njeni smrti se je 1939 poročil z Rosario Peña, v zakonu se je rodilo šest potomcev, od katerih sta dva umrla kot novorojenca. S posredovanjem Felixa San Martina je 1924 postal dopisni član ugledne argentinske Zveze za zgodovino in numizmatiko (Junta de Historia y Numismática), poznejše Nacionalne akademije za zgodovino (Academia Nacional de la Historia de la República Argentina).

O Benigarjevem življenju kroži veliko zgodb, saj je s svojimi neobičajnimi odločitvami, z umikom v težko dostopne kraje ter skrivnostnim, pogosto zadržanim odnosom do okolice sprožal veliko radovednosti tako med sovaščani kot raziskovalci, tako v Argentini kot v Sloveniji in na Hrvaškem.

Njegovo prvo objavljeno delo Bugarska slovnica sa čitankom (1904) je napisano v panslavističnem duhu. Že pred tem je kazal izrazito zanimanje za etnološke in jezikoslovne raziskave, kot dvajsetletnik je obvladal slovenski, hrvaški, bolgarski, nemški, češki, ruski, italijanski, francoski, angleški, romski in delno turški jezik.

Naslednja dela je objavil šele v dvajsetih letih 20. stoletja v Argentini. Tamkajšnjemu pisatelju in raziskovalcu Felixu San Martinu je z znanjem o jeziku in kulturi Mapučev pomagal izboljševati rokopise. Načrtovala sta pripravo knjige Toponimia pampa, za katero je Benigar napisal poglavja o toponimih in osebnih imenih, vendar delo ni bilo objavljeno. V glasilu Zveze za zgodovino in numizmatiko Boletín de la Junta de Historia y Numismática Americana je objavil tri razprave: El concepto del tiempo entre los araucanos (Pojem časa pri Aravkancih, 1924); El concepto del espacio entre los araucanos (Pojem prostora pri Aravkancih, 1925) in El concepto de la causalidad entre los araucanos (Pojem vzročnosti pri Aravkancih, 1927), po katerih je najbolj poznan med takratnimi in sodobnimi amerikanisti. V teh razpravah je z interdisciplinarnim pristopom, v katerem je povezal jezikoslovje, filozofijo in etnologijo oz. antropologijo, metodološko in teoretsko izvirno analiziral dojemanje kategorij časa, prostora in vzročnosti med Mapuči. Dolgoletno terensko raziskovanje med staroselci je bilo takrat redko, saj je večina raziskovalcev delala kabinetno, njihovi podatki so bili pogosto netočni. V teoretskem smislu je nasprotoval sodobnikom, ki so rodovnoplemenske družbe dojemali kot neracionalne, nelogične oz. predlogične. Na osnovi analize dojemanja časa, prostora in vzročnosti med Mapuči je dokazal, da je njihova miselnost celovita, sistematična in po svoje shematska. Čeprav za čas, prostor in vzročnost ne poznajo abstraktnih izrazov, saj se zanje ti pojmi nanašajo na čutnozaznavne pojave, pa je Benigar pokazal, da z množico slikovitih izrazov nadomeščajo abstraktne koncepte. Pri tem je sledil takratni kulturnoevolucionistični teoriji o enosmernem razvoju človeštva, po kateri lahko v mišljenju t. i. primitivnih ljudstev ugledamo lastno preteklost. Do nje je bil mestoma kritičen, kar se je pokazalo v njegovem dojemanju magije. Ugotovil je, da magijska misel deluje na osnovi logike, ki ni nasprotna znanstveni, temveč lahko z njo soobstaja. S tem se je zelo približal ugotovitvam poznejših antropologov, predvsem Lévi-Straussu.

Manj odmevno Benigarjevo delo El problema del hombre americano (Problem ameriškega človeka, 1928) je nastalo kot ostra kritika knjige La esfinge indiana (Indijanska sfinga, 1926) Joséja Imbellonija, enega takrat uglednejših argentinskih amerikanistov. Benigar je zavrnil njegovo difuzionistično avstralsko-ameriško teorijo kot fantazijo, obenem pa pokazal na nekoherentno argumentacijo in pomanjkljivo metodologijo. Pri razmišljanju o izviru kultur ameriških staroselcev je z jezikovnimi, verskimi in arhitekturnimi elementi ovrgel Imbellonijeve primerjave ameriških in oceanskih kultur. V tem in drugih delih je na osnovi številnih primerov bralce opozarjal na nekritično povzemanje virov in evropocentrično dojemanje drugih kultur ter podal vrsto metodoloških predlogov za izboljšanje amerikanistike. Temeljno metodo je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja videl v dolgotrajnem terenskem raziskovanju v sodobnem antropološkem smislu, pri čemer je poudarjal poglobljeno poznavanje jezika: razumevanje notranje, pomenske logike izrazov in vsakdanje rabe besednih zvez je bilo namreč zanj ključ do spoznavanja staroselskih kultur. Poleg jezikovnih, religioloških in splošnih etnoloških študij pomemben del njegovih besedil obravnava družbeno angažirane teme, ki se jim je vseskozi posvečal v osebnem življenju in javnem delovanju. Kot človek visokih etičnih načel ni videl neskladja med vlogo znanstvenika in borca za pravice staroselcev, temveč nujno povezavo. S svojimi življenjskimi izbirami (zavrnil je udobnejši življenjski slog, da bi živel z Mapuči; svojih otrok ni pošiljal v šole, ker tudi staroselski otroci niso imeli dostopa do izobraževanja ipd.) in besedili, objavljenimi v lokalnih časopisih in revijah (Voz del territorio, El territorio, Neuquén, Biblos idr.), je razkrival posledice zamolčane uničujoče argentinske politike do staroselcev: od sistematičnega iztrebljanja staroselcev do nasilne asimilacije in preseljevanj na območja, kjer so bile življenjske razmere nevzdržne. Kritično je analiziral številne odločitve tedanje državne in lokalnih oblasti in pokazal na negativne učinke centraliziranega birokratskega sistema ter predlagal večjo samoupravo posamičnih pokrajin. Nekatera od teh besedil so bila po njegovi smrti objavljena v knjigi La Patagonia piensa (Patagonija misli, 1978).

Benigar je načrtoval objavo obsežne študije zgodovine staroselcev v pampi in knjigo o toponimih tega območja, za natis je pripravljal tudi slovar kastiljskega in mapuškega jezika in njegovo slovnico, v kateri je dokončal poglavja o primerjavi kastiljskega in mapuškega jezika (npr. pasivne oblike, samostalnik). Zaradi različnih okoliščin (finančne težave, smrt žene, šibko zdravje, iskanje ustrezne založbe) teh del ni objavil. Poleg že pripravljenih besedil je ob smrti zapustil veliko nedokončanih spisov in zapiskov. V dostopnih 376 majhnih rokopisnih zvezkih so zapisi o lingvističnih vprašanjih (filozofija jezika, študije primerjalnega jezikoslovja s primerjalno analizo izrazov različnih jezikov – od sanskrta, bretonskega, starogrškega in latinskega do slovanskih in staroselskih jezikov v Latinski Ameriki) in o antropološko-etnoloških (verskih, zgodovinskih, političnih, ekonomskih idr.) značilnostih staroselcev Patagonije idr. ljudstev Latinske Amerike. Poleg dokončanih ali delno dokončanih študij je v rokopisni zapuščini še množica izpiskov iz filozofskih, jezikoslovnih in antropoloških del njegovih predhodnikov in sodobnikov, obširna korespondenca z nekaterimi jezikoslovci in amerikanisti, osebne izpovedi in tehnične skice. Prva popisovalka njegove intelektualne zapuščine Ileana Lascaray omenja tudi teozofske spise in filozofska besedila (npr. Knjiga resnice, Kritična analiza filozofskih doktrin, Razprava o konceptu identitete), ki pa jih v omenjeni rokopisni zbirki ni.

Po njem so v Argentini imenovane ulice v mestih Zapala in Aluminé ter knjižnica in šola v Aluminé.