Benesch, Ladislav, pl. (1845–1922)

BENESCH, Ladislav plemeniti (Ladislau pl. Benesch, Ladislaus pl. Benesch, Lasslo pl. Benesch), krajinski slikar, zbiratelj, podpolkovnik (r. 10. 1. 1845, Slavkov, Češka; u. 7. 4. 1922, Dunaj, Avstrija). Oče uradnik in upravnik dvorca grofa Kaunitza. Ženin stric Karl Dežman, politik in muzealec.

Po zaključku petega razreda gimnazije se je odločil za vojaški poklic in 1861 vstopil v 14. pešpolk avstrijske vojske. Kot kadet se je 1864 udeležil vojnega pohoda na Dansko, 1866 pa v Italijo, kjer je bil v bitki pri Custozzi težko ranjen. Ker zaradi poškodb ni bil več sposoben za aktivno vojaško službo, se je posvetil umetnosti. 1869–70 je študiral slikarstvo na dunajski akademiji likovnih umetnosti (Akademie der bildenden Künste), v vojski pa je 1872 opravil šesttedenski tečaj terenskega kartografskega risanja. Od 1874 je bil kartograf na vojaško-zemljepisnem inštitutu na Dunaju. 1878–82 je poučeval prostoročno risanje na vojaški realki v Kőszegu na Madžarskem, 1883–86 pa na šoli za kadete na Dunaju. Od 1884 se je učil krajinarstva pri Eduardu Peithnerju von Lichtenfelsu. Kot podpolkovnik se je 1904 (ali 1909) upokojil. Za vojaške zasluge je prejel številna priznanja, med njimi Erinnerungs-Medaille (spominska medalja za vojni pohod na Dansko, 1864) in Militär-Verdienst-Kreuz (srebrni križec za hrabrost v bitki pri Custozzi, 1866). 1896 je bil povzdignjen v plemiški stan z nazivom plemeniti (Edler von).

Kot krajinski slikar, konservator in zbiratelj svetil, ki so pozneje postala temeljna zbirka Narodopisnega muzeja na Dunaju (Museum für Volkskunde), je bil zaradi vsakoletnih vojaških vaj najbolj dejaven na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Ob kartografskem delu se je seznanil s kustosom tedanjega deželnega muzeja Rudolfinum (Narodni muzej Slovenije) Karlom Dežmanom, s katerim je ostal strokovno in zasebno tesno povezan; 1880 se je poročil z Dežmanovo nečakinjo Julijo Pauer. Benescheva likovna ustvarjalnost je doživela vrhunec 1880–95; posvetil se je izključno krajinski motiviki, upodabljanju gorskega sveta, risanju vedut in likovnemu beleženju grajske in podeželske arhitekture ter gospodarskih objektov. Njegov likovni slog izraža primesi romantično herojsko obarvane postbidermajerske krajine, kot jo je slikal Lichtenfels, in hkrati konvencionalno maniro dunajske topografske krajine. Velikokrat delujejo vedute kot popotniške reportažne študije, imajo zgolj dokumentarno in topografsko vrednost in so bolj ali manj ilustracije k besedilu. Ilustriral je potopisne knjige, prirejal risbe za enciklopedijo Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, risbe krajev je objavljal tudi v Ljubljanskem zvonu. Dela v olju so maloštevilna, posvečal se je predvsem akvarelu, tušu in gvašu.

Kot dopisnik Centralne komisije, vrhovnega organa spomeniškega varstva v Avstro-Ogrski, je širil zanimanje za raziskovanje slovenskih kulturnih spomenikov; njegov doprinos pri obravnavanju fresk na Turjaškem gradu in v stari župnijski cerkvi na Bledu je izrednega pomena za konservatorsko stroko. Pomen njegovega zbirateljstva je medtem viden v ohranjanju umetnoobrtnih predmetov, ki jih je podaril današnjemu Narodnemu muzeju Slovenije in Narodopisnemu muzeju na Dunaju.