Benedik, Metod (1943–)

BENEDIK, Metod, teolog, cerkveni zgodovinar, kapucin, univerzitetni profesor (r. 30. 7. 1943, Kranj, Stražišče). Oče Evgen, delavec, mati Ivana, r. Ambrož.

Po osnovni šoli v domačem kraju je 1958 postal gojenec kapucinskega semenišča v Osijeku in tam 1962 maturiral. 1960 je vstopil v kapucinsko redovno skupnost sv. Frančiška Asiškega, s katero je bila družina (predvsem z bližnjim škofjeloškim kapucinskim samostanom) tesno povezana. Po petem letniku študija na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil 1968 posvečen v duhovnika. Na isti fakulteti je 1969 diplomiral in študij nadaljeval na Fakulteti za cerkveno zgodovino Papeške univerze Gregoriana v Rimu (1969–73); dosegel je naslov doktorja cerkvene zgodovine (1973). V Rimu je v tisku izšla skrajšana oblika njegove disertacije Die Kapuziner in Slowenien 1600–1750 : die Bedeutung und die Richtlinien der Kapuzinerpredigt in der steirischen Provinz. Še isto leto je po vrnitvi v Ljubljano postal honorarni predavatelj predmeta Zgodovina Cerkve na Teološki fakulteti. Bil je izvoljen v naziv docenta (1976), izrednega (1985) in rednega profesorja (1990). Predaval je (1973–2012) redne predmete s področja zgodovine Cerkve. Pripravil je več univerzitetnih učbenikov; prva izdaja učbenika Obča zgodovina Cerkve je izšla 1974 in bila večkrat ponatisnjena. Bil je član vodstva slovenske kapucinske province.

Poleg rednega pedagoškega dela je bil aktiven v delovnih telesih fakultete (znanstveni svet, senat, akademski zbor, razne komisije), po 1992 tudi Univerze v Ljubljani (senata, habilitacijske komisije). Bil je prodekan (1978–82) in dekan fakultete (1990–94), predstojnik Katedre za zgodovino Cerkve (1973–2009) in predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve (1988–2009). V času, ko je bil dekan, je bila 1992 Teološka fakulteta ponovno sprejeta med članice ljubljanske univerze. Še pred tem je pripomogel k sprejetju zakonodaje ki je urejala javno veljavnost dokumentov srednje verske šole v Vipavi in Želimljah ter Teološke fakultete z oddelkom v Mariboru.

Od 1990 je bil odgovorni urednik publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae in nato 1994–2008 njen glavni urednik. Poskrbel je, da je v tej zbirki izšla vrsta pomembnih dokumentov za zgodovino Cerkve na Slovenskem. Zasnoval in vodil je še zbirko Redovništvo na Slovenskem. Dolga leta je bil član uredniškega odbora Bogoslovnega vestnika in urednik vrste monografij. Bil je soavtor in urednik del Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje, 1991) in Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (Ljubljana, 2002). Je član Mednarodne mariološke akademije, Evropskega središča za študij meniških redov in kongregacij (Centre européen de recherches sur les congrégations et ordres monastiques) in Združenja učiteljev zgodovine Cerkve v nemškem govornem področju. Razvil je tesno sodelovanje s teološkimi fakultetami v Avstriji in Nemčiji.

V mednarodnem prostoru je predstavljal prispevek slovenskih protestantskih avtorjev, ugledne osebnosti iz slovenske narodne in cerkvene zgodovine in monografska vprašanja slovenskega kulturnega in cerkvenega prostora. Bil je sodelavec številnih strokovnih in poljudnih glasil, radijskih in televizijskih postaj, diskutant na okroglih mizah in forumih. Bil je med voditelji in organizatorji delovanja Slovenske teološke akademije v Rimu, ki je med 1981 in 2008 pripravljala odmevne mednarodne simpozije v Rimu in nato redno izdajala zbornike s skupnim naslovom Simpoziji v Rimu (1983–2009).

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja je prevzel skrb za urejanje samostana in posebej knjižnice patra Romualda Marušiča (ustanovljena je bila 1706) v Škofji Loki, v kateri je uredil gradivo, mdr. enaindvajset inkunabul in izvirno dramsko besedilo Škofjeloškega pasijona. Poskrbel je za novo postavitev kapucinske knjižnice in stalne razstave o škofjeloškem pasijonu.

Univerza v Ljubljani mu je 2001 podelila zlato plaketo in 2013 naslov zaslužnega profesorja. Istega leta ga je Slovenska škofovska konferenca imenovala za postulatorja pri postopku za beatifikacijo mučencev 20. stoletja na Slovenskem. Za 2023 je prejel Trubarjevo priznanje za pomembne zasluge pri ohranjanju slovenske pisne kulturne dediščine.