Benedik, Božo (1916–2004)

BENEDIK, Božo, publicist, športni delavec (r. 14. 9. 1916, Ljubljana, Šentvid; u. 5. 4. 2004, Bled). Oče Janko, zdravnik, mati Marija, r. Vidmar.

Kot šesti in najmlajši otrok v družini se je rodil v Škofovih zavodih v Šentvidu, ko je bil njegov oče 1915–17 polkovni zdravnik v vojni bolnici v Šentvidu. Nato se je družina vrnila na Bled, kjer je 1922–27 opravil pet razredov osnovne šole. Šolanje je nadaljeval na Državni klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je 1935 maturiral. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je zadnje izpite opravil 1939. Do okupacije Kraljevine Jugoslavije je bil dopisnik beograjskega časnika Politika na Bledu, nato se je vrnil k študiju prava in 1942 diplomiral.

Med vojno je bil aktivist OF, deloval je kot obveščevalec na terenu. Poleti 1941 je sodeloval pri pripravah in izpeljavi akcije upora proti okupatorjem na Bledu. Ko je gestapo izsledil organizatorje upora, je bil mesec in pol zaprt v Begunjah. Potem je bil kratek čas zaposlen pri podjetju za distribucijo filmov Bled. Sredi aprila 1942 so ga vnovič zaprli, mesec dni je bil v radovljiškem zaporu. Po izpustitvi se je vrnil k obveščevalnemu delu in se decembra 1943 vključil v obveščevalni center Otok. V tem okviru so ga neposredno po osvoboditvi poslali na Primorsko, od koder se je vrnil avgusta 1945.

Prvo zaposlitev po osvoboditvi je 1946 dobil na Ministrstvu za gradnje, dokler 1947 ni sprejel službe pri Splošnem stavbnem podjetju Ljubljana. 1948 se je kot pravni referent zaposlil pri gradbenem podjetju Projekt Kranj, kjer je ostal do 1951, ko je postal pravni referent pri Mestnem ljudskem odboru Bled. 1955 je bil imenovan za načelnika oddelka za splošne zadeve Občinskega ljudskega odbora Bled, 1961 pa je postal direktor Zavoda za izgradnjo športno turističnih centrov v Triglavskem gorstvu. V Zavodu za pospeševanje in razvoj turizma Bled je bil 1968–69 referent za izdelavo programov turističnih objektov, med 1969–73 pa načelnik oddelka za gospodarstvo in finance Občine Radovljica.

Že kmalu po drugi svetovni vojni se je priključil organizatorjem športnega veslanja na Bledu. Postal je član regatnega odbora in 1953 njegov sekretar. 1955 je veslaški center v Mali Zaki dobil prvi objekt za spravilo čolnov, 1956 pa je Bled že gostil člansko evropsko prvenstvo (EP), ki je bilo prvo veliko mednarodno prvenstveno veslaško tekmovanje na Slovenskem. Istega leta se je veslaška sekcija športnega društva Gozdar preoblikovala v samostojno društvo – Veslaški klub Bled; Benedik je postal njegov predsednik in obenem član uprave blejskega veslaškega centra. 1972–75 je bil tudi predsednik Veslaške zveze Slovenije in 1982–83 Veslaške zveze Jugoslavije, ki ga je 1985 delegirala v Jugoslovanski olimpijski komite (JOK).

Na čelu Veslaškega kluba Bled je ostal do 1976. Obenem je še nekaj let več vodil regatni odbor, ki je prirejal tradicionalne mednarodne regate. Prvo v obliki troboja članskih reprezentanc Avstrije, Nemčije in Jugoslavije so na njegovo pobudo izvedli 1950, od 1960 v obliki prvomajskih regat z udeležbo najboljših jugoslovanskih veslaških posadk. Kot sekretar organizacijskega odbora je prispeval viden delež k uspešni izvedbi največjih veslaških prireditev na Bledu od evropskega prvenstva 1956 do svetovnih prvenstev (SP) 1966, 1979 in 1989, mladinskega SP 1971 in prvega veteranskega SP 1986.

Od 1958 so na Bledu z Benedikom v glavni vlogi prirejali tudi mladinske troboje avstrijske Koroške, Trsta oz. Furlanije in Slovenije. Razširili so ga na šesteroboj, ko so se prvotni trojici pridružile še Istra oz. Hrvaško Primorje, Gornja Avstrija in Veneto. 1964 so ga kot doslej edinega Slovenca izvolili v tehnično komisijo FISA, 1969–78 pa je v tej funkciji obenem predsedoval komisiji za mladinsko veslanje.

Ko se je 1990 umaknil iz aktivne navzočnosti v veslanju, se je posvetil raziskovanju zgodovine Bleda. Je avtor in soavtor več knjig, med katerimi velja omeniti Bled (1989), Bled, ta naš Bled! (1993), Z vesli v svetovni vrh (1996), Bled na starih razglednicah (1997), brošuro Bled in Arnold Rikli (2000) ter Bled nekoč in danes (2003). O športnem in drugem dogajanju na Bledu je dolga leta poročal tudi za časnik Delo. Umrl je le dan pred predstavitvijo slavnostnega zbornika Bled 1000 let : Blejski zbornik 2004, v katerem je več njegovih prispevkov.

Bil je častni občan občine Bled in častni predsednik Veslaške zveze Slovenije (od 1990). 1996 mu je Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez podelil zlato plaketo. Bil je prejemnik Bloudkove plakete (1970) in državnih odlikovanj: reda dela z zlatim vencem (1977) ter častnega znaka svobode RS (1996).