Benedičič, Danilo (1933–2021)

BENEDIČIČ, Danilo, igralec (r. 16. 11. 1933, Pristava, pri Tržiču; u. 19. 2. 2021, Ljubljana, njegov pepel so raztrosili v morje v Piranu). Oče Jernej, zidar, mati Alojzija, r. Markun.

Otroška leta je preživljal v Pristavi pri Tržiču v družini, ki je štela šest otrok in jo je po zgodnji očetovi smrti preživljala mama. Že s trinajstimi leti se je tako zaposlil v tržiški tekstilni tovarni, 1947–49 je živel v internatu Tekstilne šole v Mariboru, po končanem obveznem šolanju pa je 1949–53 obiskoval Industrijsko srednjo šolo v Mariboru in sočasno sodeloval v gledališki skupini Slava Klavora. Na AGRFT v Ljubljani je 1953–57 študiral igro v letniku Vide Juvan, za vlogi Fjodorja (Bele noči) in Hamleta (Hamlet) je 1956 prejel akademijsko Prešernovo nagrado, z vlogo Trofimova (Češnjev vrt) je 1957 absolviral, 1970 pa diplomiral. Po kratkem angažmaju v SNG Drama Maribor (1957) je bil do upokojitve 1996 zaposlen v SNG Drama Ljubljana (SNG Drama). Že kot študent je sodeloval v Eksperimentalnem gledališču in z Odrom 57, katerega soustanovitelj je bil. Po upokojitvi je igral v predstavah SNG Drama, gostoval v Prešernovem gledališču v Kranju (PG Kranj) in v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL).

Že na začetku igralske kariere je ustvaril več lirsko obarvanih mladostnih vlog od moderne dramatike (Edmond Tyron, Dolgega dne potovanje v noč, 1957) do igralsko zahtevnih preizkušenj v klasičnem repertoarju (Lucentio, Ukročena trmoglavka, 1957; Valer, Tartuffe, 1962; Lucio, Milo za drago, 1962). Z vlogama, ki ju je oblikoval v Odru 57 (Paž, Antigona, 1960; Dan, Otroka reke, 1962), se je uveljavil kot dramski igralec z odlično govorno kulturo. Kot Kristijan v Aferi (1961) je igral zahtevno vlogo intelektualca, razpetega med klicem po aktivni lastni udeležbi in pasivnim prilagajanjem revoluciji. Sledil je Leslie, tragični junak igre Talec (1963), v Benedičičevi interpretaciji utelešenje brezsmiselno pogubljene mladosti. Z drugačnimi igralskimi sredstvi je ustvaril Scipia (Kaligula, 1963) kot poetičnega, zaupljivega in moralno neomadeževanega antagonista tiranu Kaliguli. Za Benedičičev nadaljnji igralski razvoj je bila pomembna vloga Josefa K. v Procesu (1965): v liku Kafkovega junaka, soočenega z nedosegljivo močjo, ki gospodari nad njegovo usodo, je poudaril človeški ponos, s Franzem Kafko je odkrival svet človekove podzavesti. Suvereno je oblikoval tako različni vlogi, kot sta iskrivo temperamentni Matiček (Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 1966) in prebrisani krivoprisežnik Richard Rich (Človek za vse čase, 1966); kot zabavni ljubimec in srečni zaljubljenec je bil izvrsten Troilus (Troilus in Kresida, 1967), živahni in sočni Tine v Primorskih zdrahah (1967) in nemočno ljubeči, plemeniti Edward Sandwell (Miss Jeny Love, 1967). Ob koncu šestdesetih let 20. stoletja je ustvaril niz močnih karakternih vlog: najprej kot Aigistos v Orestei (1968), nato kot Hamlet (1968), ki ga je skladno z režiserjevim konceptom interpretiral kot mladostnega, človeško čistega junaka, ki stežka razume izprijenost iztirjenega sveta. Sledila je vloga Gorazda v krstni uprizoritvi Krsta pri Savici (1969) in igralsko izjemno zahtevna naslovna vloga Princa Homburškega (1969). Novo razsežnost je dal Grbavcu Teobaldu (Dogodek v mestu Gogi, 1970), kjer je poudaril Teobaldovo hrepenenje po materi in odrešujoči ljubezni. Svojska je bila stvaritev brata Lorenza (Romeo in Julija, 1972), izmojstreno miniaturo je ustvaril kot Prvi pomočnik (Vojček, 1972), da je sijajen interpret moderne dramatike, pa je znova dokazal kot Galy Gay v predstavi Mož je mož (1973), ko je razmeroma shematično izrisanemu liku duhovno nerazvitega pristaniškega nakladača, ki ga družba predela v morilskega vojaka, dal širše problemske odtenke. Za Don Kihota, protagonista Maškarade (1974), je ustvaril učinkovito komično podobo miselno praznega, jalovega intelektualca. Naslovni vlogi klovna Avgusta v tragikomediji o neuresničljivosti človeških sanj Avgust, Avgust, Avgust (1974) je sledil s premišljeno izbranimi izraznimi sredstvi zgrajen in mojstrsko izoblikovan lik moralnega izprijenca Gospoda Jacksona (Živite kot svinje, 1976).

S svojimi stvaritvami je oživljal slovensko dramatiko: markanten je bil kot Marat v krstni uprizoritvi drame Mirabeau (1970), v krstni uprizoritvi Driade (1976) je oblikoval kar pet vlog in sleherno izrisal v portretno skico, navdahnjeno s poezijo in humorjem, v krstni uprizoritvi Panike (1977) je bil zmedeni gradbenik Rukavina. Dr. Antona Grozda (Za narodov blagor, 1976) je ustvaril v smešno dobrodušnih, mehkih, skoraj molièrovskih tonih; dr. Paula Altmana (Gospoda Glembajevi, 1978) je oblikoval s poudarjeno agramerskimi karakternimi lastnostmi, vloga Hatcha (Morje, 1979) je bila drzen, zunaj sleherne igralske rutine udejanjen spust v travmatične globine človekove podzavesti, naslovno vlogo Petra Klepca (Profesor Klepec, 1979) je obogatil z rafiniranim prepletanjem ironije, poetičnosti in nebogljenosti. Igralsko zahtevna naslovna vloga Timona Atenskega (1977) je v Benedičičevi interpretaciji zrasla v veličastno človeško podobo. Niz imenitno izrisanih likov je nadaljeval kot Nadučitelj (Hlapci, 1980), ko je spretno variiral predstojniško resnobnost s posmehljivostjo. Da je mojster odrskih miniatur, je znova dokazal kot Poštar Ivan Kuzmić (Revizor, 1981), ki je bil groteskna figura, polna nevarne zlobe in priklonjene uslužnosti; prepričljiv je bil kot Pravljični čevljar (Molière – Zarota svetohlincev, 1983) in gledališki ravnatelj Bartolini (Kranjski komedijanti, 1986). Njegov Benedict (Igre je konec, 1982) je igralsko izstopajoča podoba izmučenega nastopača, ki se bori sam s sabo. Igralsko mojstrovino je ustvaril kot Vikont de Valmont (Kvartet, 1984), v soigri z Ivo Zupančič zgrajeno sugestivno igralsko stvaritev, ki jo sam ocenjuje kot tretji veliki mejnik v svoji igralski karieri (po Talcu in Josefu K.): obrat vase in igranje iz sebe skozi vse tisto, kar je teater. Tri vloge: Nikias v krstni uprizoritvi Igre za igro (1985), Prvi angel (Marija se bori z angeli, 1985) in Vikont de Valmont so mu prinesle Župančičevo nagrado (1985), priznanje umetniku, čigar odrska ustvarjalnost nenehno teži k odkrivanju skritih oz. še nerazkritih plasti upodabljanih značajev in utira pot sodobnemu igralskemu izrazu.

V galerijo vlog klasičnega repertoarja je postavil svojega Gajeva (Češnjev vrt, 1986), zgrajenega iz ostrih fragmentov, ki so ostali od nekdaj suverenega aristokrata; v Prešernovem gledališču je kot gost interpretiral Orgona (Tartuffe, 1989). Bil je Gonzalo v Viharju (1987), Egeon (Komedija zmešnjav, 1988), Duncan (Macbeth, 1997) in Afanasij I. Bolšincov (Mesec dni na kmetih, 1990). Silovit je bil njegov Rektor Kroll (Rosmersholm, 1993), utelešenje zapetega, konservativnega duha, vznemirljiv njegov Ferapont (Tri sestre, 1995): kot sluga potrpežljivo tavajoč v blodnjaku opravil, kot starec skregan s svojo gluhoto, v obojem pa večni prinašalec absurdnih sporočil. Od klasičnega repertoarja se je Benedičič simbolno poslovil v vlogi Firsa (Češnjev vrt, 1999). Svoj opus moderne in sodobne evropske dramatike je obogatil z likom Mavrica Kocha (Zahodni privez, 1987), v Sanaciji (1990) je bil Zdenek Bergman. V mehkih komičnih tonih je zaživel njegov Lojze Slama (Prva klasa, 1991). Kot Arje-Lejb (Zaton, 1997) je z igralsko zrelostjo in prezenco ustvaril središčni lik, ki s svojo opominjajočo navzočnostjo povezuje razdrobljeno dramaturško pisavo v koherentno celoto. V tem nizu izstopa njegova kreacija Willia v drami O, krasni dnevi (2003), v kateri je bil tankočuten, nezamenljiv partner Štefki Drolc. Tudi na prelomu osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja je bil dragocen interpret krstnih uprizoritev slovenskih novitet: duhovito je razvil Paznika Lojzeta (Dedalus, 1988), ko ga je oblikoval v modrijana, ki svojo modrost gradi na omejeni izkušnji in jo razpreda v splošne resnice; na meji karikature naslikano figuro Moreta (Don Juan na psu, 1991) je oplemenitil s potezami tragikomične, groteskne zvestobe. Poslednjič je nastopil kot Provincial v predstavi Katarina, pav in jezuit (2005). V skoraj petdesetih letih je odigral več kot 150 gledaliških vlog.

Nastopal je tudi v radijskih in televizijskih igrah, TV-filmih in nadaljevankah ter v celovečernih filmih.

Prejel je številne nagrade, mdr. 1956 akademijsko Prešernovo nagrado za vlogi Fjodorja (Bele noči) in Hamleta (Hamlet), 1965 za vlogo Janeza Smuka v igri Človek, ki je bil nagrado na Tednu jugoslovanske radijske igre, 1974 nagrado sklada Staneta Severja, 1976 Borštnikovo nagrado za vlogo Jacksona (Živite kot svinje), 1980 nagrado Prešernovega sklada za vloge v SNG Drami, 1985 Župančičevo nagrado ter 1989 Borštnikov prstan in 1997 Župančičevo nagrado za življenjsko delo.