Belder Kovačič, Jelena de, baronica (1925–2003)

BELDER KOVAČIČ, Jelena de, baronica, dendrologinja, žlahtniteljica okrasnih rastlin (r. 23. 8. 1925, Jasenovac, Hrvaška; u. 31. 8. 2003, Krk, Hrvaška, pokopana v Helmelrijku, Belgija). Oče Andrej Kovačič, višji kmetijski tehnik, mati Elza, r. Zorčič.

Otroštvo je preživljala v Baranji, kjer je njen oče, rojen na Bizeljskem v bližini Brežic, kot kmetijski tehnik služboval na posestvu Belje. Osnovno šolo je obiskovala v kraju Knježevi vinogradi, gimnazijo pa v Osijeku in na Ptuju. 1947 se je vpisala na študij agronomije na zagrebški univerzi, kjer je 1951 diplomirala. Takoj po končanem študiju se je zaposlila v mestni drevesnici blizu Zagreba (1951–52). 1953 je pridobila dovoljenje za študijsko prakso v drevesnici Peterson na Danskem, kar se je v času, ko so bile meje z Jugoslavijo zaprte, posrečilo le redkim. Prakso je nadaljevala v pokrajini drevesnic Holstein v Nemčiji in nato 1954 še v drevesnici Lombarts v mestu Zundert na Nizozemskem. V prostem času je obiskovala druge drevesnice in parke v bližnji in daljni okolici ter v vasi Kalmthout v Belgiji naletela na zapuščeno drevesnico, ki je imela zanimivo zbirko izbranih dreves in grmovnic z vsega sveta, lastniki pa so bili de Belderjevi, trgovci z diamanti iz bližnjega Antwerpna. Že ob prvem obisku je spoznala brata de Belder, s katerima je hitro našla skupen strokovni jezik, 1954 pa se je z Robertom de Belderjem tudi poročila.

Zakonca de Belder sta kmalu po poroki začela čistiti divje rastje ter identificirati in etiketirati rastline v drevesnici. Nekdaj zaraščena drevesnica si je pridobila status arboretuma, kar je bilo za tisti čas, ko so dendrologi zbirali in utrjevali sortiment vrtnih in parkovnih rastlin, izredno pomembno. De Belderjeva je začela tudi z žlahtnjenjem rastlin, predvsem z odbiranjem in nato razmnoževanjem nekaterih, predvsem tistih iz rodov Hamamelis, Rhododendron, Prunus, Hydrangea in Malus. Tako danes v rodu Hamamelis (nepozebnik) najdemo odbrance z njenim imenom, kakor tudi z imeni članov njene družine. Na novo je predstavila številne pozabljene ali na novo odkrite rastlinske vrste in sorte.

Zakonca de Belder sta skupaj z Gerdom Krüssmannom iz Nemčije in Pietrom Lombartsom iz Nizozemske sodelovala pri razvoju Mednarodnega dendrološkega združenja (International Dendrology Society, IDS), ki je bilo ustanovljeno 1952 v Kalmthoutu. Mednarodno združenje je bilo nadvse dejavno. Organizirali so potovanja po Evropi in svetu, kjer so spoznavali nove drevesne vrste ter jih uvajali v sortiment vrtnih in parkovnih rastlin. Vpeljali so tudi svetovno izmenjavo semen rastlin med člani in poznavalci. Na zasebnih potovanjih v Kašmir, na Japonsko, v ZDA, Južno Korejo, Severno Korejo idr. sta zakonca širila znanje, izkušnje, veliko ljubezen do rastlin in ime Arboretuma Kalmthout, ki je tako sčasoma pridobil mednarodni ugled.

Oba zakonca sta bila tudi odbornika angleškega Kraljevega hortikulturnega združenja (Royal Horticultural Society, RHS) in ustanovitelja združenja Belgijsko dendrološko združenje (Société Belge de Dendrologie). Bila sta tudi lastnika pomembne in obsežne zbirke redkih knjig s področja botanike, hortikulture, narave. Zbirka je bila 1987 prodana na dražbi. Arboretum Kalmthout je 1986 prevzela provinca Antwerpen, de Belderjevi pa so se 1992 preselili v Essen na posestvo Hemelrijk. Tam je de Belderjeva že desetletja zbirala in zasajevala številne parkovne in druge rastline; obsežno posestvo so imeli v lasti že od 1960, ko sta zakonca ugotovila, da je arboretum premajhen za številne rastline, ki jih želita gojiti. Ustvarila sta velik park z izjemno zbirko okrasnih rastlin.

De Belderji so na prakso sprejemali domače in tuje študente. Kot prvi praktikant je v arboretum aprila 1955 prišel Jože Strgar. Zadnja leta je de Belderjeva sprejemala predvsem praktikante iz Slovenije. Številnim slovenskim študentom je omogočila prakso pri njih ter v številnih vrtnarijah in parkih, tudi pri največjih strokovnjakih s področja hortikulture. Je soavtorica kuharske knjige Okus po cvetju (1994, 2006), z RTV Slovenija je sodelovala v dveh televizijskih oddajah List in cvet (1994) in Okus po cvetju (1998), načrtovane tretje oddaje Okus po plodovih zaradi smrti Belderjeve niso dokončali.

Darovala je številne rastline, potaknjence in semena; njeni sleči tako rastejo v Arboretumu Volčji potok in v ljubljanskem parku Tivoli.

Za svoje delo je 1986 prejela Veitch Medal of Honour, najvišje priznanje angleškega Kraljevega hortikulturnega združenja (RHS), 1997 ji je belgijski kralj Albert II. za zasluge pri razvoju hortikulture podelil naslov baronice. V tistem času je postala častna meščanka belgijskega mesta Kalmthout, 2003 je bila ustanovljena fundacija Jelena de Belder (Fonds Jelena de Belder), ki podeljuje štipendije študentom za prakso v Arboretumu Kalmthout.