Belak, Ljerka (1948–2021)

BELAK, Ljerka, igralka (r. 13. 2. 1948, Ljubljana; u. 22. 4. 2021). Mati Nada, otroška negovalka. Partner Bogomir Veras, igralec.

Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani, nato je šolanje nadaljevala na Šubičevi gimnaziji (1962−64) in Gimnaziji Poljane (1964−65). V času pred študijem je obiskovala gledališko šolo pri Balbini Baranovič v Križankah in baletno šolo pri Pinu Mlakarju. Dramsko igro na AGRFT je v letniku Janeza Jermana študirala 1965−70. Takoj po končanem študiju (1970)se je zaposlila v SLG Celje, kjer se je kmalu izkazala kot nadarjena igralka v komičnih vlogah in z natančnim oblikovanjem karakternih ženskih likov. Diplomirala je 1993 in se na povabilo Zvoneta Šedlbauerja pridružila ansamblu Mladinskega gledališča (MG), kjer je bila zaposlena do upokojitve 2009.

Njen igralski karakter se je v Celju razvijal v dveh smereh: v razigrano humornem-komedijantskem principu in v resno, poglobljeno študijo močnih ženskih likov iz svetovne in slovenske klasike. Med njene najvidnejše stvaritve iz celjskega obdobja se uvrščajo: Suzana (Figaro se ločuje,1972), Ismena (Antigona, 1973), Maša (Utva, 1973), Županja (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, 1976), Abigail Williamsova (Salemske čarovnice, 1976), Maša (Tri sestre, 1978), Ellida (Gospa z morja, 1982), Mumija (Sonata strahov, 1987), Gospa Peachum (Opera za tri groše, 1988), Peliasova hči (Medeja, 1988), Caetana (Osvajalec, 1989), Lidija Ivanovna (Škrlatni otok, 1991) in Toaneta (Namišljeni bolnik, 1992).

Obdobje v MG so posebej zaznamovale vloge: Clara (Pred upokojitvijo, 1995), Mati Ubu (Kralj Ubu, 1996), Mary (Rešeni, 1997), Elmira (Tartuffe, 1997), Hanna Rinne/Suvi (Vedno se kdo izgubi, 2003), Bernarda (Dom Bernarde Alba, 2004) in Ouiser (Jeklene magnolije, 2005). Ena zadnjih vlog je bila Annie Dankworth v uspešnici Gospodinja (2006).

Kot gostja je nastopila tudi v drugih slovenskih gledaliških hišah, bila je Celestina v istoimenski tragikomediji Fernanda de Rojasa (SNG Nova Gorica, 1998) in Gertruda v Shakespearovem Hamletu (SNG Nova Gorica, 1999), vidne vloge je ustvarila tudi v Gledališču Koper, Slovenskem mladinskem gledališču in Cankarjevem domu. Mdr. je sodelovala s Špas teatrom v Mengšu. Njen opus šteje tudi več kot 200 vlog v radijskih igrah. Ob delu v poklicnih gledališčih je neprestano sodelovala tudi z ljubiteljskimi (otroškimi in odraslimi) gledališkimi skupinami doma in na avstrijskem Koroškem, mdr. s skupinami v Borovljah in Celovcu, doma pa s Pionirskim domom Celje, Gimnazijo Celje itd.

Belakova je znan obraz filmskih in televizijskih ekranov, med najbolj prepoznavne filmske stvaritve štejemo vloge Marjole v filmu Carmen (1995), Maše Kranjc v Gverilcih (2006) in Milene v Zapelji me (2013). Nastopila je tudi v številnih TV-dramah v produkciji RTV Slovenija, in sicer kot Josipova žena Berta v Ipavcih Frana Žižka (1977), Helena Butinar v Poti in stranpoti (1978), novinarka v Vidi (1979), Ana v Ko poje čuk (1980), Milarica v Vehovčev Jurij, baron (1985), Malči v Odsev brez blišča (1990), babi v Peta hiša na levi (2000) idr.

Po upokojitvi mdr. sodeluje s Svetlano Makarovič v kabarejskih večerih in izvajanju šansonov.

Za svoje delo je prejela študentsko akademijsko Prešernovo nagrado za vlogo Amande Wingfieldove v diplomski predstavi Steklena menažerija (1971), nagrado Prešernovega sklada za vloge v SLG Celje (1981), Prešernovo nagrado mesta Celje (1982), Severjevo nagrado (1987), Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše (1989), naziv žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo (2002) in Dnevnikovo nagrado za vlogi v predstavi Vedno se kdo izgubi (2003). 2015 je prejela Borštnikov prstan, 2016 pa Ježkovo nagrado.