Belaj, Vitomir (1937–2023)

BELAJ, Vitomir, etnolog, univerzitetni profesor (r. 8. 11. 1937, Maribor; u. 19. 8. 2023, Zagreb). Oče Zvonimir, bančni uradnik, mati Erika, r. Budeschinsky. Žena Marija Mirković, umetnostna zgodovinarka, sin Janko Belaj, umetniški fotograf, sin Juraj Belaj, arheolog.

Rodil se je v Mariboru, kjer je odraščal v trijezični hrvaško-nemški družini s slovenskimi in češkimi koreninami. Družina je bila 1941 izgnana na Hrvaško, 1945–46 je živela v Lovrencu na Pohorju. Od jeseni 1946 je živel v Zagrebu, kjer je končal osnovno šolo, gimnazijo in 1961 diplomiral iz etnologije in germanistike na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Takoj po diplomi se je zaposlil kot kustos etnolog v muzeju v Varaždinu (1961–64) in nato v Pokrajinskem muzeju na Ptuju (1965–70). 1966 je magistriral iz etnologije na Filozofski fakulteti v Zagrebu z razpravo Utemeljitelj hrvatske etnologije dr. Antun Radić. 1970 se je zaposlil na zagrebškem oddelku za etnologijo Filozofske fakultete. Po doktoratu o šegah in verovanjih z naslovom Kultni vrtići u Jugoslaviji i njihov etnološki okvir 1979 je 1980 postal docent, 1984 znanstveni svetnik in 1985 redni profesor. Upokojil se je 2008.

Od 1983 je član hrvaškega mariološkega inštituta na zagrebški Katoliški bogoslovni fakulteti (Hrvatski mariološki institut Katoličkog bogoslovnog fakulteta) in od 1993 dopisni član Mednarodne papeške marijanske akademije v Rimu (Pontificia Academia Mariana Internationalis). Od 1999 je dekan evangeličanske Teološke fakultete Matija Vlačića Ilirika v Zagrebu (Teološki fakultet Matija Vlačić Ilirik).

1988–2004 je kot honorarni profesor predaval Slovansko in primerjalno mitologijo na Oddelku za etnologijo (in kulturno antropologijo) Filozofske fakultete v Ljubljani, od 1993 še Etnologijo Evrope, za kar je 1999 prejel veliko zlato plaketo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 1989/1990 je bil gostujoči profesor na Inštitutu za evropsko etnologijo Univerze na Dunaju (Institut für Europäische Ethnologie Univeristät Wien).

V raziskavah je bežno obravnaval predmetno ljudsko kulturo, ko je bil kustos v Varaždinu in na Ptuju. Že s tretjim znanstvenim člankom (Po sledovih staroslovanskega kultnega obreda v Halozah, 1969) se je preusmeril k obravnavam duhovne kulture, ki jo raziskuje do danes. S tem so povezane razprave o etnološki teoriji in metodologiji ter vrsta razprav o osebnostih, ki so prispevale k razvoju hrvaške etnologije. Te je 1998 povezal v monografiji o kulturni zgodovini hrvaške etnologije Die Kunde vom kroatischen Volk. V njej je z zgodovino vede podal širši pregled zgodovine hrvaške kulture in Hrvatov. Drugi osrednji raziskovalni sklop je ljudska krščanska pobožnost, še zlasti marijanska, drugačen vidik ljudske pobožnosti pa prinašajo študije o maskiranih obhodnikih.

Glavno težišče njegovih raziskav so stara verovanja, predvsem pri Slovanih. Spodbudile so ga raziskave Radoslava Katičića, ki rekonstruira staroslovanska obredna besedila. Te je dopolnil z etnološkim kontekstom in jih postavil v koledarski letni krog. Spoznanja je povzel 1998 v monografiji Hod kroz godinu, v kateri je obravnaval mitično ozadje hrvaških ljudskih šeg in verovanj. Raziskovalno idejo o simbolnih prostorskih ideogramih v mitični pokrajini starih Slovanov, ki so materializacija staroverskih obrednih besedil, je preskusil v prostoru Hrvaške in jo na več mestih potrdil. S temi novimi odkritji in poglavjem o božji Materi je 2007 dopolnil novo izdajo knjige Hod kroz godinu s podnaslovom Pokušaj rekonstrukcije prahrvatskoga mitskoga svjetonazora. Povezovanje materialnih in simbolnih vidikov je zahtevalo interdisciplinarni prijem; s tem je 2014 s sinom, arheologom Jurajem Belajem sestavil sistematični pregled dotlej odkritih prostorskih mitičnih struktur Hrvaške v topografiji hrvaške mitologije Sveti trokuti. Avtorja sta podajala videnje geneze teh struktur, jih postavila v strukturo staroslovanske družbe in predložila njihovo klasifikacijo.

1989 je bil soustanovitelj in glavni urednik znanstvenega časopisa Studia ethnologica (od 5. letnika Studia ethnologica Croatica).

Za delo so mu podelili več nagrad in priznanj: letno državno nagrado za znanstveno delo Republike Hrvaške za leto 1998, veliko zlato plaketo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (1999), nagrado za življenjsko delo Milovan Gavazzi Hrvaškega etnološkega društva (2007), 2009 mu je zagrebška univerza podelila častni naziv professor emeritus, 2012 pa je prejel častni naziv Vitez Peruna, ki ga podeljuje Zadruga Žrvanj v Žrnovnici pri Splitu.