Begić, Mirsad (1953–)

BEGIĆ, Mirsad, kipar (r. 31. 1. 1953, Glamoč, Bosna in Hercegovina). Oče Murat, teolog, mati Džehva, r. Karabeg. Žena Emira Turnadžić, slikarka.

Srednjo umetniško šolo je obiskoval v Sarajevu (1969–74). Kiparstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Zdenku Kalinu in Slavku Tihcu, diplomiral je 1979 pri Dragu Tršarju, pri katerem je 1986 končal tudi specialistični študij. Med študijem je veliko risal v zagrebški gliptoteki in na potovanju po Italiji, kjer so ga še posebej prevzeli Pompeji. V študijskem letu 1982/83 se je na povabilo in s štipendijo šole izpopolnjeval na St. Martin's School of Art v Londonu pod mentorstvom Anthonyja Cara, največ pa je sodeloval s Timom Scottom. Kljub povabilu na sarajevsko akademijo se je odločil, da se vrne v Ljubljano, kjer od 1983 živi in dela kot svobodni umetnik.

Njegovo kiparstvo izstopa s svojo motivno-vsebinsko doslednostjo in poetično izraznostjo, ki ji sledi od svojih najzgodnejših del. Sodobne tokove dobro pozna, a jih je uporabil le kot principe pri uresničevanju lastnih poetik. Njegova eksistencialna skulptura temelji na študiju starih kultur, ki so se ga že v londonskih muzejih dotaknile globlje kot sočasno, na minimalizmu sloneče kiparstvo. Begićev značilni motivni svet je od konca sedemdesetih let 20. stoletja zavezan kultu mrtvih, posmrtnim domovanjem in opustelim krajinam, ki jih naseljujejo z vrvmi ovita, mumificirana telesa, lobanje, čolni z brodarji, stražarji spominov, nemi opazovalci in krilati angeli. Prehajanje življenja v onostranstvo spremlja od prazgodovine prek egipčanske in keltske kulture vse do tragičnih balkanskih vojn. Ustvaril je več kiparskih ambientalnih ciklov z značilnimi naslovi: Pompejanski mozaik, 1985; Paleolitska zgodba, 1984–86; Zgodba za vse, 1990/91. Njegov obsežni življenjski cikel, ki ga je prvič razstavil 1985, nosi naslov Ohraniti sanje.

Njegove prostorske kompozicije sestavlja več kiparskih elementov iz mumificiranih teles in objektov, zapredkov, odlitkov in risb, razvitih vrvi ali zavrženih materialov, s katerimi gradi scenografijo prostora. Pri oblikovanju lastne mitologije uporablja naravne materiale, predivo konoplje ali jutasto vrečevino, vrvi, žgano glino, vosek, pesek, papir, redkeje bron. Naravni so tudi pigmenti, s katerimi jih občasno patinira, da doseže učinke razpadanja, plesnivosti ali pogorišča: zemeljsko-kavna mešanica, oglje, tuš ali apno. Kipe postavlja neposredno na tla, brez podstavkov, razen kadar s tem poudari določen vsebinski element.

Uveljavil se je kot portretist, risar, avtor javnih plastik in celostno oblikovanih kiparskih ambientov. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah, mednarodnih kiparskih simpozijih in kolonijah (mdr. 1979 Forma viva v Seči, Portorož; 1981 Ravne na Koroškem; 1984 simpozij peska v Portorožu, 1987 simpozij Terra v Kikindi). V prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja je večkrat razstavljal s skupino Junij. Ustvaril je več deset javnih portretnih plastik, mdr. reliefna južna stranska vrata ljubljanske stolnice, kjer je upodobil ljubljanske škofe 20. stoletja (1996), kipa Jožeta Tisnikarja v Slovenj Gradcu (2003) in Antona Ažbeta v Münchnu (2004) ter spomenik županu Hribarju na Bregu v Ljubljani (2010). 1986 je izdelal orjaško kompozicijo s čolni za stalno muzejsko zbirko v São Paulu. Njegova dela najdemo tudi v galerijskih zbirkah v Tuzli, Sarajevu, Somborju in drugje. 2012 so na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom postavili njegov spomenik vojakom iz Bosne in Hercegovine, ki so se na strani Avstro-Ogrske bojevali na soški fronti.

1976 in 1978 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Za risbo je 1980 prejel nagrado na trienalu jugoslovanske študentske risbe v Beogradu in 1990 na X. trienalu sodobne jugoslovanske risbe v Somborju. 1987 je prejel zlato diplomo na VI. razstavi jugoslovanskega portreta. 1997 je prejel Župančičevo nagrado, 2000 pa nagrado Prešernovega sklada za cikel Ohraniti sanje.