Bebler, Anton (1937–)

BEBLER, Anton, univerzitetni profesor, politolog, obramboslovec, diplomat, politik (r. 10. 3. 1937, Moskva, Rusija). Oče Aleš, pravnik, politik in diplomat, mati Marija, r. Ponomarjova, novinarka. Žena Darja Lavtižar Bebler, političarka in novinarka, polbrat Primož Bebler, gledališki režiser, polsestra Neda Bebler, muzikologinja, teta Damijana Bebler Brecelj, zdravnica, stric Bogdan Brecelj, zdravnik, ortoped, akademik.

Otroštvo je preživel v Rusiji. Osnovno in srednjo šolo je opravil v Moskvi, kjer je opravil tudi prvi letnik strojništva. 1956/57 je študiral slavistiko in primerjalno književnost na filozofski fakulteti v Ljubljani, študij pa 1960 zaključil na filozofski fakulteti v Beogradu na oddelku za vzhodno in zahodnoslovanske jezike. Nato je študiral na pravni fakulteti univerze v Beogradu (1961/62), nadaljeval pa na Woodrow Wilson School of International and Public Affairs na Univerzi Princeton (ZDA). 1963 se je zaposlil kot raziskovalec na Inštitutu za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu, kjer je ostal do 1970. Usmeril se je v proučevanje mednarodnih odnosov v Afriki, ki se je tedaj osvobajala izpod kolonialnega jarma. 1966 je na Fakulteti za politične vede Univerze v Beogradu magistriral s temo o značilnostih enostrankarskih političnih sistemov v Afriki in Aziji, nato pa bil dve leti na podiplomskem študiju politologije na univerzi State University of Pensilvania (ZDA). Doktorsko disertacijo o vladanju vojaških režimov v Afriki je pripravljal tako doma kot med izpopolnjevanjem na Institutu d'Etudes Politiques v Parizu in na Institutu of Commonwealth Studies na londonski univerzi. Med zbiranjem gradiva je študijsko prepotoval vzhodno Afriko. 1970–71 je bil zaposlen kot raziskovalec na Centru za mednarodne študije na Univerzi Princeton (ZDA). Doktorsko disertacijo s področja mednarodnih odnosov Military Rule in Africa je 1971 obranil na Wharton School univerze v Pennsylvanii. Disertacijo je objavil v angleški (1971) in slovenski izdaji (1974).

1972 se je kot raziskovalec zaposlil na Centru za politološke raziskave Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo (FSPN) Univerze v Ljubljani. 1975 je postal predstojnik novoustanovljene katedre za ljudsko obrambo (do 1979) in bil izvoljen v naziv docenta za predmet sociologija in politologija ljudske obrambe (v naziv vnaprej habilitiranega docenta je bil izvoljen 1973).

Bil je prvi predstojnik novega študija splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite ter bil nepogrešljiv v procesu znanstvene utemeljitve študija ter njegove umestitve med študijske programe tedanje FSPN in Univerze. Kot profesor in raziskovalec je nov študij uveljavil v jugoslovanskem prostoru ter vzpostavil sodelovanje s primerljivimi študiji kot raziskovalnimi inštituti v tujini.

Bil je član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA, 1973–77) in tajnik njegovega komiteja za Evropo, 2006–09 član njegovega izvršnega odbora; bil je tudi podpredsednik Mednarodnega raziskovalnega komiteja o oboroženih silah Mednarodnega sociološkega združenja (1974–78, 1986–90). 1981 je bil na FSPN izvoljen v naziv izrednega profesorja in 1986 za rednega profesorja. Bebler je poleg poučevanja pogosto sodeloval v javnih diskusijah o varnostnih in mednarodnih problemih osamosvojitve in jugoslovanske krize. Angažiral se je tudi v osamosvajanju Slovenije. Na njegovo pobudo je bilo ustanovljeno društvo Slovenski svet Evropskega gibanja, bil pa je tudi njegov predsednik (1991–92). Po osamosvojitvi RS je bil 1992 imenovan za veleposlanika RS pri Organizaciji združenih narodov v Ženevi, kar je ostal do 1997. Tam je bil hkrati tudi predstavnik Slovenije pri mednarodni konferenci za bivšo Jugoslavijo ter stalni predstavnik Slovenije pri General Agreementu on Tariffs and Trade (GATT). Vodil je pogajanja za vstop Slovenije v članstvo Svetovne trgovinske organizacije (članica od 1995).

1997 se je ponovno zaposlil na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se je osredotočil na vprašanja evropskih integracij in vključevanje Slovenije in preostalega nekdanjega jugoslovanskega prostora vanje. Je soustanovitelj evropskega združenja za preučevanje oboroženih sil Ergomas (1986) in vseskozi družbeno angažiran, mdr. je bil 1997–2007 predsednik Kulturnega društva Slovenski oktet. Aktivno je deloval za vstop RS v Evropsko unijo in zlasti v NATO. Od 1998 je predsednik društva Evro-atlantski svet Slovenije, 1999–2002 tudi podpredsednik krovne organizacije Atlantic Treaty Association (ATA). 1999 je bil izvoljen za predsednika Slovenske izseljenske matice (do 2001). 2002 je kandidiral na volitvah za predsednika RS.

Ljubljanska univerza mu je 2011 podelila zlato plaketo, 2015 pa naziv zaslužni profesor.