Bavdek, Srdan Valentin (1937–2019)

BAVDEK, Srdan Valentin (Srdjan Bavdek, Srđan Bavdek, Srd(j)an V. Bavdek, šifra: S. V.), veterinar, univerzitetni profesor (r. 8. 2. 1937, Leskovec pri Krškem; u. 28. 1. 2019, Cerklje na Gorenjskem, pokopan v Črnem Vrhu nad Idrijo). Oče Dušan Pavel, šolnik, ravnatelj, mati Zdravka Valentina, r. Potokar. Nečak Dušan Bavdek, skladatelj.

Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer je maturiral 1956. Na tedaj ustanovljenem Veterinarskem oddelku Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo v Ljubljani je vpisal študij veterinarstva, kjer je 1962 diplomiral in se 1963 zaposlil na Veterinarskem oddelku Biotehniške fakultete (BF) v Ljubljani kot asistent za področje histologije in embriologije. Do 1965 se je nato usposabljal na Zavodu za anatomijo, histologijo in embriologijo Veterinarske fakultete v Zagrebu, kjer je istega leta zagovarjal magistrsko nalogo (Histološka gradnja svinjske slezene s osvrtom na njene reakcijske osobine i plazmatske stanice) in dve leti kasneje doktoriral z delom Morfologija i distribucija plazmatskih stanica u svinje. 1968–69 se je podoktorsko izpopolnjeval na Oddelku za veterinarsko anatomijo Univerze v Liverpoolu in sicer na področju andrologije. 1970 je postal docent, 1976 izredni profesor, 1982 pa je bil izvoljen v rednega profesorja za področje histologije, embriologije in citologije.

Kot dolgoletni predstojnik Inštituta za anatomijo, histologijo in embriologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani (1980–85 in 1990–98) je odločilno prispeval k organiziranju univerzitetnega študija in znanstvenoraziskovalnega dela na inštitutu in fakulteti. Bil je predstojnik oddelka za veterinarstvo BF (1976–79), prodekan (1979–81 in 1983–85) in dekan (1981–83) BF v Ljubljani, predsednik Slovenskega anatomskega društva (1979–81), predsednik Zveze društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov Slovenije (1983–87), predsednik Zveze veterinarjev in veterinarskih tehnikov Jugoslavije (1984–85) in predsednik Slovenske veterinarske zveze (1991–93). 1989–91 je bil prorektor Univerze v Ljubljani, zadolžen za področje raziskovalnega dela in podiplomskega študija. Po upokojitvi (2000) je pedagoško aktiven na primorski in mariborski univerzi.

Posebno pozornost je namenil pedagoškemu in znanstvenoraziskovalnemu delu. Bil je vodja številnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektov, od katerih ima posebno mesto skupni projekt z Veterinarsko fakulteto v Liverpoolu, ki ga je finančno podprl Britanski svet (1989–94). Raziskoval je ultrastrukture različnih tkiv in organov, npr. moda pri različnih živalskih vrstah, ščitnico pri piščancu in prašiču, adenohipofizo pri psu, povezave med rianodinskim receptorskim genom in patološkimi spremembami v muskulaturi prašičev, opravil raziskave jeter podgan v različnih eksperimentalnih pogojih idr. Proučeval je tudi embrionalni razvoj in odzivnost tkiv na hormone aplicirane v perinatalnem obdobju, v zadnjem obdobju pa tudi z zgradbo kože pri sesalcih in ptičih. Vseskozi je razvijal nova področja in skrbel za uvajanje sodobnejših raziskovalnih metod. V okviru matičnega inštituta so tako nastali laboratorij za elektronsko mikroskopijo in laboratorij za molekularno biologijo in molekularno genetiko.

V njegovi obsežni bibliografiji je osem univerzitetnih učbenikov in več kot sto znanstvenih objav s področja veterinarske morfologije. Je avtor več člankov o veterinarski terminologiji, etiki in zgodovini veterinarstva. Bil je pobudnik in organizator znanstvenih sestankov, poimenovanih po Franu I. Zavrniku (1973, 1976, 1985, 1988, 1992 in 1995). S svojo mednarodno prepoznavnostjo je tlakoval podiplomsko usposabljanje v tujini več mlajšim kolegom.

Pomembno vlogo je imel pri ustanavljanju Veterinarske fakultete, ki je kot samostojna članica Ljubljanske univerze začela delovati 1990. Kot glavni in odgovorni urednik znanstvenega glasila Slovenski veterinarski zbornik / Slovenian Veterinary Research je med 1998 in 2004 poskrbel za posodobitev podobe in programa revije; z mednarodno sestavo uredniškega odbora je postala revija prepoznavna tudi v tujini. Sodeloval je pri pripravi etičnega kodeksa Slovenske veterinarske zveze in pri načrtovanju in pospešitvi razvoja zdravstvenega varstva živali s koordinacijo in izdelavo dokumentov na tem področju (mdr. je bil tudi predsednik strokovnega sveta zavoda ZOO Ljubljana).

Za raziskovalno, strokovno in organizacijsko delo je prejel več priznanj: red dela z zlatim vencem (1982), nagrado Sklada Borisa Kidriča (1987, skupaj z Azro Pogačnik), plaketo dr. Janeza Bleiweisa Slovenskega veterinarskega društva (1998), zlato plaketo Univerze v Ljubljani (1999) in naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani (2001).

V gimnazijskih in študentskih letih je bil predan tudi šahu. Dosegel je naslov mojstrskega kandidata, pozneje je napisal tudi tri šahovske priročnike: Prve poteze (1978, 1979), V vrtincu mata : motivi in primeri (1993) ter Šah : igra in razvedrilo (1995) in prevedel šahovski priročnik Garetha Williamsa Osupljiva knjiga o šahu (1999).