Batista, Milan (1924–2010)

BATISTA, Milan (krstno ime Milan Josip Batista), slikar, grafik, likovni pedagog (r. 26. 2. 1924, Logatec; u. 14. 4. 2010, Golnik). Oče Emil, železniški uradnik, mati Josipina, r. Basili. Sin Milan Batista, strojnik, univerzitetni profesor, hčerka Evelina Batista Abaza - Dada, akademska slikarka.

Osnovno šolo je začel obiskovati v Logatcu, končal pa v Ljubljani, kamor se je družina preselila 1932. 1940 se je vpisal na realno, 1941 pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Decembra istega leta so ga Italijani zaprli in marca 1942 internirali. Čas do italijanske kapitulacije je prebil v taboriščih Čiginj, Gonars in Monigo pri Trevisu; v Gonarsu je 1943 sodeloval na razstavi risb, ki so jo pripravili interniranci. Po kapitulaciji Italije so ga v Gorici zaprli Nemci; pozneje so ga poslali v delovno taborišče v Beljak, kjer je hudo zbolel, po okrevanju pa so ga kot delovno nesposobnega poslali domov. Zadnje leto vojne je opravil dva razreda višje gimnazije in obiskoval Goršetovo slikarsko šolo. 1945 je vstopil v JLA in deloval kot kulturnik Cankarjeve brigade v KNOJ. 1947 se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Diplomiral je 1951 pri Božidarju Jakcu in nato pri njem obiskoval še podiplomski študij grafike. 1953–58 je bil učitelj likovne vzgoje na osnovni šoli v Tržiču, ob tem je ilustriral literarna dela, ki so izhajala v časopisu Glas Gorenjske (npr. Lovčeva hči Toneta Svetine, Rokovnjači Josipa Jurčiča in Janka Kersnika v priredbi Eda Robleka, Otok zakladov Roberta Louisa Stevensona, Jurij Kozjak, slovenski janičar Josipa Jurčiča v priredbi Franeka Bratkoviča, Vihar pod Triglavom Petra Strune). 1959–64 je poučeval likovno vzgojo v Kranju, kjer je kmalu postal ena osrednjih osebnosti kulturnega in likovno-pedagoškega dogajanja v mestu, predsednik Kluba kulturnih delavcev Gorenjske (ustanovljen 1956), urednik revije za kulturo Gorenjska; 1965 je v okviru Osrednje knjižnice v Kranju ustanovil Center za estetsko vzgojo in ga vodil do 1981. Med drugim je bil predsednik društva likovnih pedagogov Slovenije (1959–61) in poslanec kulturno-prosvetnega zbora Skupščine SRS (1970–75).

Več kot dve desetletji je likovno deloval tudi na Tirolskem, največ v okviru Volksbildungsheim Grillhof v Innsbrucku, kjer je ob 450. obletnici smrti narodnega junaka Mihaela Gaismaira ustvaril njegovo likovno podobo.

Batistovi prvi, v realizmu zasidrani grafični cikli so nastali pod vtisom druge svetovne vojne (Žalostne matere, 1952–60, Ugasli svečniki, 1955–57). V šestdesetih letih 20. stoletja je prešel v abstrakcijo, ki se je v naslednjem desetletju še stopnjevala (npr. Črna dominanta, Modra dominanta). K abstrakciji se je vrnil tudi pozneje s ciklom Les petites choses (1988–95). Od osemdesetih let 20. stoletja je za njegove cikluse značilen simbolizem (npr. Oljke, Tokovi časa, Harlekin in lutka). 1987 so nastali akvareli na temo Prešernovih pesmi, v času nastajanja samostojne slovenske države pa je ustvaril ciklus petnajstih jedkanic Evropa. S ciklom risb in akvarelov je opremil knjigo Podobe Valvasorjeve Ljubljane (1992, ponatis 2011). Ciklus Sarajevo (1992–95) opozarja na tragedijo vojne v naši bližini.

Ustvarjal je v različnih grafičnih in slikarskih tehnikah (lesorez, linorez, jedkanica, akvatinta; akvarel, pastel, olje; 1967–72 se je kot prvi v Sloveniji posvečal enkavstiki). Poglobljeno se je ukvarjal z letrizmom, umetniškim lepopisjem, o čemer priča tudi njegovo obsežno delo Zgodovina črke (tipkopis, ni datirano). Občasno je s slikami, risbami, fototapetami in vitraži opremljal javne in zasebne prostore (npr. hotel Maestoso v Lipici, motel v Kozini, kapela v Schönweisu, vila v Obsteigu). Je tudi soavtor kubistično-socrealističnih spomenikov NOB iz 1964 na Trnju v Železnikih in Jamniku. Svoja dela je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, ki so si od prve v Galeriji Prešernove hiše v Kranju 1956 sledile skoraj vsako leto. V Kranju je imel tudi tri retrospektivne razstave (1974, 1995, 2005). V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja je razstavljal v Avstriji (Innsbruck), Nemčiji (München, Wesel, Hamburg) in Alžiriji (Alžir).

Izdal je tudi dve pesniški zbirki, Veliki sonetni venec : sonetni venec sonetnih vencev (1995) ter Kamen in veter (1996).

Za svoje delo je prejel več priznanj: Prešernovo nagrado mesta Kranj (1962, 1968), Žagarjevo priznanje (1962), srebrno odličje Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije (1973), red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1975).