Baša, Jožef (1894–1916)

BAŠA, Jožef (madžarsko Bassa József, psevdonim Miroslav, šifra B. J.), pesnik, pripovednik in publicist (r. 24. 4. 1894, Beltinci; u. 25. 1. 1916, Sombotel/Szombathely, Madžarska, pokopan v Beltincih). Oče Jožef, kmet, mati Marija, r. Pucko. Polbrat Ivan Baša, prekmurski duhovnik, urednik in pisec, nečak Vilko Novak, etnolog in slavist.

Osnovno šolanje je opravil v Beltincih, nato pa je 1905–13 izobraževanje nadaljeval na nižji in višji gimnaziji v Köszegu. Po maturi 1913 se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Sombotelu. Med gimnazijskimi in študentskimi počitnicami je živel pri bratu Ivanu, ko je bil ta župnik v Novi Gori na Gradiščanskem in kasneje v Beltincih. Pri oskrbovanju ranjenih prekmurskih vojakov v sombotelski bolnišnici na začetku 1916 je zbolel za pljučnico in za posledicami bolezni umrl. Posmrtne ostanke so prepeljali v Beltince in ga tam pokopali v družinskem grobu.

V sombotelskem bogoslovju je bil član literarnega kroga Društva svetega Avguština. Pisal je religiozne pesmi v madžarščini ter prevajal iz madžarske (npr. Józsefa Eötvösa, Mihálya Vörösmartyja, Sándorja Petöfija) in nemške književnosti (npr. Heinricha Heineja). Od zadnjega letnika gimnazije naprej je bil sodelavec prekmurskega katoliškega mesečnika Marijin list, koledarja Kalendar srca Jezošovoga in tednika Novine. V njih je 1912–15 objavljal pesmi, kratko pripovedno prozo ter poljudne domoznanske in informativne članke v prekmurščini.

V publicističnih zapisih je poročal o primicijah, objavljal pisma prekmurskih vojakov s fronte, pisal o vojnem dogajanju in presojal vojno-politični položaj. V članku Starine železnih in salajskih Slovenov (Novine, 4. 4. 1915) je prekmursko javnost seznanil z objavo rokopisa Jožefa Košiča (objavil ga je Josip Gruden 1914), dal svoj predlog za jezikovno razrešitev dveh nejasnih primerov in opisal domoznanski pomen rokopisa. Tudi sam je črpal podatke iz njega, ko je pripravljal poljudni članek V slüžbi Marije ali krátki pregléd Marijinoga češčenja med vogrskimi slovenci (Marijin list, 1918/1–12, 49–58). Poleg domoznanskih vsebin ima članek tudi nekaj jasnih narodnostnih poudarkov (piše npr. o slovanski poselitvi Panonske nižine, o Pribini in Koclju ter o delovanju bratov Cirila in Metoda med panonskimi Slovenci); verjetno ga je urednik Marijinega lista prav zaradi njih posthumno objavil v zgodovinsko prelomnem letu 1918. V njegovem pripovedništvu prevladujejo zelo kratke pripovedne oblike. Pisal je verskovzgojne in poučne črtice, humorno obarvane zgodbe in lirizirano kratko prozo. Po dolžini izstopata pripovedi Gda mati ženijo (Kalendar srca Jezošovoga, 1913, 56–62) in Lübečiva se neprijatla (Novine, 25. 12. 1915). Prva je poučna zgodba iz vaškega življenja, ki svari pred dogovorjenimi porokami. Druga je vojna pripoved, ki idejo zvestobe narodu in domovini postavlja nad idejo ljubezni.

Najpomembnejši del njegovega ustvarjanja je poezija. Sam se je deklariral za »pesmarja vesel'ga srca« in »trpečega pesmarja«. V prekmurskem katoliškem versko-kulturnem krogu je veljal za osrednjega pesnika. Poleg nabožnih in priložnostnih pesmi je pisal vojne, domoljubno-rodoljubne in osebnoizpovedne pesmi. V njegovi domovinski in osebnoizpovedni liriki je literarna zgodovina prepoznala Jenkove in Gregorčičeve slogovne ter verznooblikovalne vplive.

V vojnih pesmih se je odzval na dogodke prve svetovne vojne, v kateri so se vpoklicani prekmurski možje in fantje bojevali predvsem na vzhodni in balkanski fronti. Najpogostejše so pesmi vložnice, v katerih vojak kot fiktivni lirski subjekt izpoveduje slutnjo smrti ter hrepenenje po miru in domu. Pesnikovo vživljanje v stisko vojakov je dopolnil s podoživljanjem stisk sorodnikov vojakov. Te pesmi je razumel kot tolažbo za preživele in slavospev padlim. Oba učinkovalna namena je literarno-estetsko prepričljivo združil v Pesmi od Karpatov (1915), ki je svojevrsten pesniški spomenik prekmurskim žrtvam prve svetovne vojne.

»Pesmar vesel'ga srca« je bil predvsem v domoljubno-rodoljubnih pesmih. V njih izpoveduje navezanost na dom in rod, ki mu – idealizirana kot zemeljski raj – pomenita točko emocionalno-eksistencialne stabilnosti in pomiritve. V hvalnicah nanju poudarja pokrajinske in kulturno-folklorne atribute (idilična narava, prekmurski jezik, ljudska pesem in ples) ter socialno-psihološke poteze prekmurskega človeka (siromaštvo, marljivost, ponižnost, blagost, globoka vernost, zvestoba). V teh pesmih je povzel pokrajinsko in narodnostno čustvovanje mnogih Prekmurcev ter pri tem uporabil njihovemu estetskemu čutu blizka ritmično-stilna sredstva, tako da je nekaj teh njegovih pesmi ponarodelo in so uglasbene.

V osebnoizpovednih pesmih je »trpeči pesmar«, izpovedovalec bolečih življenjskih občutij, otožnosti, žalosti in trpljenja. Toži nad iztrganostjo iz otroško-mladostnega sveta in varnega doma, izraža nelagodje ob življenju v tujem okolju, tudi misel na smrt mu ni tuja. Življenjsko bolečino in trpljenje kot temeljni eksistencialni občutji osmišlja z idejo skupnosti, katere pesniški glasnik želi biti, in z idejo poezije, ki ji pripisuje orfejsko moč narodnostnega prebujenja. Ob dvajsetletnici Baševe smrti je Vilko Novak pripravil izbor njegove poezije in v knjižici Jožef Baša Miroslav : prekmurske pesmi (1936) objavil že natisnjene pesmi in pesmi iz rokopisne zapuščine. Jožef Smej je v koledarju Stopinje 1991 objavil tri Baševe madžarske pesmi in jim dodal svoje prepesnitve v slovenščino. Kulturno-umetniško društvo Beltinci je 2014 večino Baševega opusa objavilo v knjigi Pesmar veselga srca : Jožef Baša - Miroslav : življenje in delo.