Bartl, Alenka (1930–2018)

BARTL, Alenka (Alenka Bartl Serša, Alenka Bartl Prevoršek), kostumografka, profesorica kostumografije (r. 15. 3. 1930, Ljubljana). Oče Ivan Bartl, inženir kemije, mati Zinka, r. Fleš. Mož Uroš Prevoršek, violinist, dirigent, skladatelj. Sin Gregor Serša, molekularni biolog.

V Ljubljani je obiskovala ljudsko šolo, nato 1945–48 Šubičevo gimnazijo. Že 1946 je modne skice objavila v Modnih žurnalih. 1948–53 je živela v Beogradu, kjer je kot ena prvih Slovenk študirala kostumografijo na Akademiji uporabnih umetnosti v Beogradu. Po diplomi, s katero je pridobila naziv akademski slikar, kostumograf, je prvo zaposlitev dobila 1953 pri Triglav filmu v Ljubljani. Debitirala je s koprodukcijskim filmom V začetku je bil greh (Am Anfang war es Zünde; 1954) v režiji Františka Čapa.

V Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani je prvo kostumografijo zasnovala 1953, še kot absolventka, in sicer pri uprizoritvi Gogoljevega Revizorja. Tu je bila zaposlena kot kostumografka 1954–61. Skupaj z Mijo Jarc sta skrbeli za kostumografije dramskih, opernih in baletnih uprizoritev. 1962–71 je bila zaposlena kot profesorica na oddelku Modno oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani. 1971 je začela pogodbeno sodelovati z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, 1973 se je tam zaposlila,najprej kot višja strokovna sodelavka za kostumografijo; 1979 je postala docentka, 1984 izredna profesorica in 1989 redna profesorica za kostumografijo. Tudi po upokojitvi 1992 je na AGRFT predavala kostumografijo (do 2003). Predavala je tudi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter v letih 1996–98 na Oddelku za tekstilstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani.

Soustvarjala je z različnimi generacijami gledaliških režiserjev (najpogosteje z Viktorjem Molko, Francetom Jamnikom, Hinkom Leskovškom, Cirilom Debevcem, Žarkom Petanom, Miranom Herzogom, Jožetom Babičem, Miletom Korunom, Brankom Gombačem, Alešem Janom, Dušanom Mlakarjem, Zvonetom Šedlbauerjem, Vinkom Möderndorferjem) in koreografov (mdr. z Antonom Dolinom, Sergejem Lifarjem, s Pinom in Pio Mlakar, Henrikom Neubauerjem, Metodom Jerasom in Ikom Otrinom) ter delovala v vseh slovenskih dramskih ter obeh opernih in baletnih gledališčih, pa tudi na Dunaju (Obtoženi volk Žarka Petana, Theater der Jugend – Theater im Zentrum, 1978; Muhe Jeana-Paula Sartra, Theater der Jugend – Theater im Zentrum, 1982; Zmaj Jevgenija Švarca, Theater an der Wien, 1983 idr. – vse v režiji Žarka Petana), Reki (Sen kresne noči Williama Shakespeara, Hrvatska drama HNK Ivana pl. Zajca, 1964; Antigona Jeana Anouilha Hrvatska drama HNK Ivana pl. Zajca, 1973; Sedem smrtnih grehov Bertolta Brechta in Kurta Weilla in Verdiana Zvonimirja Tajzla, Opera in balet HNK Ivana pl. Zajca, 1972; My Fair Lady Alana Jaya Lernerja in Frederica Loeweja, Opera HNK Ivana pl. Zajca, 1973; Istrska svatba Antonia Smareglie, Opera HNK Ivana pl. Zajca, 1979; Šeherezada Nikolaja A. Rimskega-Korsakova, Balet HNK Ivana pl. Zajca, 1996), v Zagrebu (Hlapci Ivana Cankarja, Drama HNK Zagreb, 1960; Striček Vanja Antona P. Čehova, Teatar u gostima, 1978), Sarajevu (Pikova dama Petra I. Čajkovskega, Narodno pozorište Sarajevo – Opera, 1957; Samson in Dalila Camille Saint-Saëns, Narodno pozorište Sarajevo – Opera, 1971), Banjaluki (Marjetica ali Smrt dolgo po umiranju Matjaža Kmecla, Narodno pozorište Banja Luka 1981).

Njene kostumske skice za uprizoritve Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata Petra Weissa (SNG Drama Ljubljana, 1966), Krst pri Savici Dominika Smoleta (SNG Drama Ljubljana, 1969), Lizistrata Aristofana (SNG Drama Ljubljana, 1975), Timon Atenski Williama Shakespeara (SNG Drama Ljubljana, 1977), Grobijani Carla Goldonija (MGL, 1982), Marijino oznanjenje Paula Claudela (MGL, 1988), Čajna punčka Rista Savina (nerealizirani projekt) in Blaznost Jurija III. Alana Bennetta (MGL, 1994) so izbrali za razstave in predstavitve v Novem Sadu (1966, 1969, 1972, 1975, 1978, 1981, 1984, 1987), Tokiu (1984), Šanghaju (1989) in na Praškem kvadrienalu (1967, 1971, 1975, 1979, 1983, 1991, 1995).

Med njenimi najbolj odmevnimi filmskimi projekti so priljubljena televizijska nanizanka Dekameron, ki jo je 1971 zasnoval češki režiser Vaclav Hudeček, in celovečerni filmi Pet minut raja (rež. Igor Pretnar, 1959), Pastirci (rež. France Štiglic, 1973), Idealist (rež. Igor Pretnar, 1976), To so gadi (rež. Jože Bevc, 1977), Praznovanje pomladi (rež. France Štiglic, 1978), Krč (rež. Božo Šprajc, 1979), Pustota (rež. Jože Gale, 1982), Do konca in naprej (rež. Jure Pervanje, 1990) in Umetni raj (rež. Karpo Godina, 1990) ter hrvaški film Kiklop (rež. Antun Vrdoljak, 1982). Posebno mesto v ustvarjalkinem opusu ima režiser Matjaž Klopčič – soustvarila sta celovečerce Sedmina (prvi barvni film Alenke Bartl; 1969), Strah (1974), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Iskanja (1979), Dediščina (1984), Moj ata, socialistični kulak (1987) ter televizijske produkcije Zadnja šolska naloga (1977), Nori malar (1978), Črna orhideja (1990) in Gospodična Mary (1992).

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je na pobudo Grege Tozona zasnovala kostume za žive jaslice v Postojnski jami. Kot kostumografka je sodelovala pri akademijskih produkcijah AGRFT in Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, z režiserjem Francijem Končanom in Krščansko kulturno zvezo Celovec pa je v poznih osemdesetih oziroma zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja sodelovala pri uprizoritvah Pastirske igre, Pasijona in Igre o izgubljenem sinu Andreja Šusterja - Drabosnjaka.

Slovenski gledališki muzej je v sodelovanju z Narodno galerijo v Ljubljani 2012 pripravil veliko pregledno razstavo Alenka Bartl, kostumografka (sledila ji je še virtualna razstava z enakim naslovom). Ob tej priložnosti je izšel istoimenski katalog, Slavko Hren pa je o njej posnel dva dokumentarna portreta, Gospa, ki z oblačenjem slači (RTV Slovenija, 2011) in Legende velikega in malega ekrana – Alenka Bartl (RTV Slovenija, 2012).

Poleg nagrade Prešernovega sklada (1972) in Prešernove nagrade za življenjsko delo (1989), je prejela pet Borštnikovih nagrad za kostumografijo (Velikani z gore Luigija Pirandella v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Obtoženi volk Žarka Petana v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča, 1977; Ščurki Toneta Čufarja v izvedbi Drame SNG Maribor, 1980; Disident Arnož in njegovi Draga Jančarja v izvedbi SNG Drama Ljubljana, 1982; Hamlet Williama Shakespeara v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, 1984; Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje, 1989), v Novem Sadu Sterijevo nagrado za kostumografijo (Krst pri Savici Dominika Smoleta v izvedbi SNG Drama Ljubljana, 1969), nagrado Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije (Norci Dušana Jovanovića v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje, 1972) in prvo nagrado Mednarodnega trienala gledališke scenografije in kostumografije (Timon Atenski Williama Shakespeara v izvedbi SNG Drama Ljubljana, 1978). Na puljskem Festivalu jugoslovanskega igranega filma je prejela posebno nagrado za kostumografijo filma Strah (1975) ter zlati areni za kostumografijo filmov Dediščina (1985) in Do konca in naprej (1990). Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Slovenski filmski center sta ji 2012 podelila nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo.