Barši, Jože (1955–)

BARŠI, Jože, arhitekt, kipar, univerzitetni profesor (r. 15. 4. 1955, Ljubljana). Oče Jožef, vojaški uslužbenec, mati Marija, r. Bernik, uslužbenka. Sin Izidor Barši, urednik, publicist.

Na študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani se je vpisal 1974, kjer je 1980 diplomiral pri Edvardu Ravnikarju. 1983 se je vpisal še na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer kiparstvo, in 1988 diplomiral. Študij je nadaljeval na specialki za kiparstvo pri Luju Vodopivcu in ga zaključil 1991. Od 1988 poučuje na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), od 1994 kot docent, od 1999 kot izredni in od 2006 kot redni profesor. 2005–07 je bil predstojnik Oddelka za kiparstvo na ALUO. 1995 je razstavljal na 4. mednarodnem Istanbulskem bienalu, 1997 je predstavljal Slovenijo na Beneškem bienalu. 2001 je kot gostujoči profesor predaval na Indiana University of Pennsylvania v ZDA.

Sodi med predstavnike t. i. mladega slovenskega kiparstva, generacije iz razreda Luja Vodopivca, ki je konec osemdesetih let 20. stoletja temeljito prenovila kiparstvo v slovenskem prostoru. Kipe so preobrazili v objekte, na novo določili njihovo postavitev v prostor in pomensko področje. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in časovnosti, ki se odpre gledalcu, ko se sooči s telesom kipa. Zastavljali so si tudi vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Ob lastnih raziskovanjih in konceptih so sledili idejam britanskih umetnikov (npr. Richardu Deaconu), prebirali so francoske teoretike, predvsem teorijo percepcije Mauricea Merleau-Pontya in teorije vidnosti Jacquesa Lacana. Baršijeva dela iz tega časa nihajo med abstraktno formo modernizma in postmodernim pohištvom, narejena so iz industrijsko obdelanega železa z raznimi dodatki, ki pa ne presegajo minimalizirane osnovne forme (npr. Laura, 1991, ali Produkcija Klare Klausberger I, 1993). Za njegovo umetnost je značilen perfekcionizem pri rabi minimalnih izraznih sredstev in zavzeto razmišljanje o stvareh, ki se zdijo na prvi pogled preproste, celo samoumevne. Nadaljnja dekonstrukcija modernističnega medija in radikalna analiza sta ga pripeljali do širitve dela v prostor: kip je spremenil v pohištvo bivalnega prostora. Ta prostor ne vključuje le posebej oblikovanih kiparskih objektov, ampak tudi predmete in procese vsakdanjega sveta, ki dobijo v novem kontekstu nove pomenske razsežnosti, npr. projekt za beneški bienale 1997 z naslovom There are many answers to the question about why to grow vegetables … 1999 je zasnoval javno plastiko Javno stranišče, ki je vse do vključitve v mednarodno zbirko Arteast 2000+ (Moderna galerija) služila svojemu namenu. Ukvarjal se je predvsem s funkcijo v umetnosti. 2001 je v Mali galeriji razstavil projekt Hiša, ki je morda najizraziteje začrtal njegov odnos do sodelovanja v umetnosti. 1994 in 1995 je namesto razstavnih katalogov ob samostojnih razstavah izdal svoj časopis za kiparstvo, arhitekturo in reklamo Klara Klausberger. Na razstavi Close reading (Ljubljana, 2007) je prvič predstavil cikel tekstovno zasnovanih del, ki so danes stalni predmet njegove umetniške prakse.

Za svoje delo je prejel nagradi zlata ptica (2010) in nagrado Riharda Jakopiča (2014).