Barišić, Zdravko (1938–)

BARIŠIĆ, Zdravko (Zdravko Barišič), animator, režiser, scenarist, producent (r. 28. 9. 1938, Zenica, Bosna in Hercegovina). Oče Anton, strojni inženir, mati Leopoldina, r. Dobnik.

Družina se je 1944 iz Zenice preselila na Jesenice, leto zatem v Ljubljano, kjer se je Barišič 1952 vpisal v gimnazijo na Rakovniku, 1955–57 je na Viču v Ljubljani obiskoval poklicno šolo kovinske stroke in tam opravil strokovni izpit za kovinostrugarja. Šolanje je nadaljeval na Srednji tehnični in kemijski šoli (1958−62), kjer je diplomiral iz metalurgije. Po služenju vojaškega roka (1962–64) se je zaposlil v tovarni Utensilija kot konstruktor, 1965 pa v Elektrodvigalih. 1966 se je preselil v Helsingborg (Švedska), kjer je dopisno študiral na strojni fakulteti v Stockholmu. 1969 se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal v podjetju Metalka kot komercialist, 1970 se je zaposlil v Žičnici Ljubljana, ki se je 1984 kot TOZD priključila podjetju Riko Ribnica. Tam je kot direktor delal do 1990, vmes pa obiskoval Višjo šolo za organizacijska dela v Kranju (1971–75). 1984 se je profesionalno začel ukvarjati s filmsko animacijo, 1989 je dobil prostore na Viba filmu, 1990 pridobil status samostojnega kulturnega delavca in kmalu zatem samostojnega kulturnega umetnika, kar je ostal do upokojitve 2001. Skupaj s Konradom Steinbacherjem in Bojanom Jurcem so 1994 ustanovili podjetje ARS – atelje risanih filmov, ki so ga 2008 razpustili.

V gimnazijskih letih sta s kasnejšim akademskim slikarjem Vladimirjem Pirnatom začela risati na filmski trak in predvajati ustvarjeno s pomočjo sveče. Akademski slikar in njun profesor Eugen Sajevic ju je kot obetavna študenta začel dodatno izobraževati pri ustvarjanju z oljem, tušem in akvarelom. Kljub zanimanju za likovno ustvarjanje je Barišić poklicno pot nadaljeval na tehničnem področju. V času prvih zaposlitev je znanje izpopolnjeval in mdr. razvil t. i. pepelar dvigalo. Tudi kasneje je prepletal umetniški in tehnični pristop k ustvarjanju, oba pa je prvič združil in prikazal v kratkem risanem filmu Pot (1986). Uspeh filma Oblast (1988) mu je omogočil delo s potrebno tehnično opremo na Viba filmu. Od takrat je kot režiser, scenarist in producent ustvaril več kot petindvajset kratkih animiranih in igranih filmov v sodelovanju s produkcijskimi hišami Viba film, Arkadena (največ filmov in največ uspehov) ter Arsmedia (serija desetih filmov).

Za prvenec Pot je 1986 prejel Badjurjevo diplomo, za Prilagajanje pa 1987 veliko zlato medaljo v Beogradu. Za film Oblast je 1988 prejel nagrado zlati medved v Berlinu in bil predlagan za nominacijo za oskarja. Film Balkanska ruleta je bil 1998 nominiran za najboljši kratki film na filmskem festivalu v Cannesu. Na filmskem festivalu v Portorožu je 1999 prejel nagrado za film My First Cut, 2000 za film Hop, Skip & Jump, 2002 pa prvo nagrado na festivalu Izolanima v Izoli za film Disident. Društvo slovenskih režiserjev mu je 2019 za življenjsko delo podelilo nagrado Franceta Štiglica.