Barišič, Ivo (1949–)

BARIŠIČ, Ivo, igralec (r. 13. 3. 1949, Ljubljana).

Osnovno šolo je obiskoval v Sežani (1956–64), nato industrijsko šolo ISKRA v Kranju (do 1967). 1969 se je zaposlil v Primorskem dramskem gledališču (od 2004 SNG Nova Gorica) in tam ostal do upokojitve 2014.

Med njegove pomembnejše vloge iz najzgodnejšega obdobja novogoriškega poklicnega gledališča sodijo Tine iz komedije Primorske zdrahe Carla Goldonija (1971), Maurice iz igre Poostreni nadzor Jeana Geneta (1972), Črtomir iz uprizoritve Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Toneta Peršaka (1973). V drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja je mdr. nastopil kot Mortimer Brewster v uspešnici Arzenik in stare čipke Josepha Kesselringa (1975), Sluga pri Agazzijevih v igri Kaj je resnica? Luigija Pirandella (1979), Julio Gapit v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma (1980).

V osemdesetih letih 20. stoletja so v komedijskem repertoarju izstopali njegov Sganarel v Molièrovem Don Juanu (1981), Lloyd Dallas v burki Hrup za odrom Michaela Frayna (1985), Frapper v izjemno uspešni uprizoritvi Rdečih nosov Petra Barnesa (1986) in Siro v Mandragoli Nicolla Machiavellija (1989), v dramskem repertoarju pa Smrt v Ljudožercih Gregorja Strniše (1987) in Simon v Vorancu Daneta Zajca (1989).

1991 je ustvaril minuciozno izdelano vlogo Harlekina v Zmagoslavju ljubezni Pierra de Marivauxa in sugestivno kreacijo Mitcha v igri Tramvaj Poželenje Tennesseeja Williamsa. Psihološko niansirano je zasnoval Simona v Zajčevem Vorancu (1989), Bradleyja v Pokopanem otroku Sama Sheparda (1992) in Barona Tita Belcredija v Pirandellovem Henriku IV. (1993). Zahtevne figure je odigral kot Clout v Ljubezni dobrega moža (1995) Howarda Barkerja, Gospa Smith v Plešasti pevki (1995) Eugèna Ionesca, eni največjih uspešnic novogoriškega gledališča, in kot Peter Morrone v Zatonu sonca in slave Petra Barnesa. Z vlogo Mesrouja je prispeval k usklajeni ansambelski igri v Marivauxovem Disputu (1997). V enodejankah Petra Barnesa, odigranih pod naslovom Ni tako slabo, kot zgleda (1998), je spastičnega Douglasa Powlla zasnoval z dobršno mero samoironije, upodobil pa je tudi slepega ljubimca Paula Berridgea. V Koncu igre Samuella Becketta (1999), najboljši uprizoritvi 34. Borštnikovega srečanja, je bil Barišičev hromec-slepec Hamm do podrobnosti premišljena figura katastrofičnega človeka. Kot Klavdij v Shakespearjevem Hamletu (2000) je z mogočnim govorom in gesto utelesil primitivizem in zlo – vrhunec je dosegel v prizoru molitve. Kot Kralj Bérenger I., naslovni lik v Ionescovem delu Kralj umira (2001), je skozi predstavo preigral registre Slehernika (od strahu, paničnega iskanja rešitve, infantilne trme in resignacije do resnične eksistencialne zgroženosti), soočenega z lastno minljivostjo. Potem ko je v Grumovem Dogodku v mestu Gogi (2001) zasnoval govorno in gestično prepričljivega Komija Preliha, pozabljivega starčka ter skoraj zlobnega rezonerja in samodvomečega podeželskega zdravnika Čubutkina v Treh sestrah (2002) Antona P. Čehova, je provokativno in z grenko-komičnim pridihom odigral amaterskega igralca in rokodelca Klopčiča v Shakespearjevem Snu kresne noči (2002). Z notranje intenzivno in glasovno poudarjeno ritmično igro je zaznamoval ločenega hišnika Hansa Lomeierja v Arabski noči (2003) Rolanda Schimmelpfenniga. V Beckettovi igri Čakajoč Godota (2003), s katerim je SNG Nova Gorica gostovalo na številnih festivalih doma in v tujini, je z minimalistično, stilizirano mimiko nastopil kot pasje vdani Lucky. V igri Medtem (2004), najboljši predstavi 40. Borštnikovega srečanja, je zasnoval več presunljivih figur – bil je Teiresias, Taboriščnik, Prišlek, Opazovalec, Puščavnik, Povratnik, Oče in Hades. V komediji Dušana Kovačevića Maratonci tečejo častni krog (2005) je podal družinsko avtoriteto, slokega in brezčutnega Milana Topalovića. V muzikalu Alica (2005) je bil ironično obarvani Belizajc, v tragediji Doktor Faust (2006) Christopherja Marlowa je kot naslovni lik prepletel zgodovinski literarni mit z izkušnjo postbecketovskega in postionescovskega slehernika – njegov Faust je bil nevrotično nebogljen, nezadoščen, ihtavo zaletav, razpet med zavedno in nezavedno. V slovenski praizvedbi igre Ta postelja je prekratka ali Samo fragmenti (2007) Nine Mitrović, ki je na festivalu hrvaške drame Marulićevi dnevi (Marulićevi dani) 2007 prejela štiri nagrade, je odigral zabavljivega in sarkastičnega umirajočega Toma. Kot Semjon Semjonovič Dvopičje v Letoviščarjih (2008) Maksima Gorkega je oblikoval v osamljenost pogrezajočega se človeka, ki je v svojem hlastanju po človeški toplini žalostno smešen. V uprizoritvi Skrivni strahovi na javnih krajih (2008) Alana Ayckbourna je nastopil kot na videz racionalen, v resnici pa otožen, ranljivo krhek natakar Ambrose. V Pirandellovi igri Kaj je resnica? (2009) je bil eleganten in govorno spreten Lamberto Laudisi, brezskrupulozen Barry v sKurtu (2011) Dimitrija Vojnova, Stari Simon Gregorčič v avtorskem projektu Nede Bric Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič) (2011), Karp v Gozdu Aleksandra N. Ostrovskega (2013).

Barišič je ob vlogah v SNG Nova Gorica nastopal tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst, mdr. kot Justin v Jakobu Rudi Ivana Cankarja (1990), Starka in Oče Jelpidij v Samomorilcu Nikolaja R. Erdmana (2007), Gospod Purgon v Molièrovem Namišljenem bolniku (2008), Jegor v Kreutzerjevi sonati Leva N. Tolstoja (2009) ter v koprodukcijah kot Teiresias v Evripidovih Bakhantkah (2006), kralj Ninos in vojskovodja Friks v pravljici Hči zraka Hansa Magnusa Enzensberga (2008), dokumentaristično zasnovani Ado v predstavi Eda, zgodba bratov Rusjan Nede Bric (2009), enigmatični Videc v avtorskem projektu Pot v Jajce (2009), Finančnik in Bog v komedijski uspešnici Sljehrnik Iztoka Mlakarja (2011), kočijažek Alfredo Amoroso v igri Filumena Marturano Eduarda De Filippa (2012). Kot igralec nenehno posodablja način igre in ohranja odprtost za nov, drugačen gledališki jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni in uveljavljeni režiserji kot ustvarjalci najmlajše generacije ter tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih praks.

Posebno mesto v njegovem ustvarjanju zavzema dramatika absurda, v kateri je ustvaril antologijske figure, kot so Drugi nosač v Najemniku (1973) in Gospa Smith v Plešasti pevki Eugèna Ionesca (1995), Hamm v Beckettovem Koncu igre (1999), Kralj Beranger I. v Ionescovi igri Kralj umira (2001) in Lucky v Beckettovi drami Čakajoč Godota (2003). Ob številnih nosilnih vlogah je ostal v spominu tudi po domišljenih miniaturah, kot so npr. Norec Karl v Woyzecku Georga Büchnerja (1998), Stari gospod v Robertu Zuccu Bernarda-Marieja Koltèsa (2000), puščavnik Francisco v Molièrovem Don Juanu (2003), G. Jović v igri Biljane Srbljanović Kobilice ali Moj oče igra loto (2006), Mile iz protokola v komediji Gospa ministrica Branislava Nušića (2008).

Prejel je številne nagrade mdr. Borštnikovo diplomo in nagrado RTV Ljubljana za mladega igralca (1975), bronasto vrtnico na 11. goriškem srečanju malih odrov (1982), nagrado Sklada Staneta Severja (1992), priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (1996), diplomo Mestne občine Nova Gorica za tri desetletja dela v PDG (1999), nagrado Žlahtni komedijant (2003), primorsko gledališko nagrado Tantadruj (2012), za življenjsko delo je prejel odličje Marija Vera (2013), ki ga podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, in nagrado Vesna (2015). 2022 je prejel Borštnikov prstan.