Barbo, Matjaž (1965–)

BARBO, Matjaž, muzikolog, univerzitetni profesor (r. 1. 5. 1965, Ljubljana). Oče Alojz, mati Antonija, r. Bojanc. Tast Jože Snoj, pisatelj.

Po končani maturi na Gimnaziji Ljubljana Bežigrad se je 1984 vpisal na Filozofsko fakulteto (FF) v Ljubljani, kjer je študiral sprva slovenščino in etnologijo, kasneje pa muzikologijo (diploma 1991). Istega leta se je zaposlil na FF v Ljubljani kot asistent na Oddelku za muzikologijo. Kot doktorski študent se je izpopolnjeval na Dunaju (1993), na Royal Hollowayu v Londonu (1994) in na Karlovi univerzi v Pragi (1994). 1997 je na Univerzi v Ljubljani doktoriral z disertacijo Pro musica viva : prispevek k slovenski moderni po II. svetovni vojni, v kateri je problematiziral vprašanje nove glasbe na Slovenskem. Na Oddelku za muzikologijo FF v Ljubljani je zaposlen od 1992, 1998 je tu postal docent, 2003 izredni profesor, predava estetiko glasbe in novejšo glasbeno zgodovino, od 2010 kot redni profesor. 2000–04 je bil predstojnik oddelka. Predaval je na več tujih univerzah; 2007–09 je imel več ciklov predavanj na Univerzi v Gradcu.

Bil je glavni urednik Muzikološkega zbornika (od 1998–2010), predsednik Slovenskega muzikološkega društva (2004–08), 1991–98 je bil tudi glasbeni kritik časopisa Delo, od 1995 vodi cerkveni pevski zbor v župniji Ljubljana Marijino oznanjenje.

Kot muzikolog nadaljuje delo svojih profesorjev Andreja Rijavca in Marije Bergamo. Njegove raziskave segajo na dve področji: glasbena estetika in novejša (slovenska) glasbena zgodovina (od konca 18. stoletja). Kot estetik se ukvarja s konceptom glasbenega dela (v opoziciji s principi improviziranja), z vprašanji glasbene recepcije in njene zgodovine, v zadnjem času pa predvsem z možnostmi razumevanja glasbe s stališča različnih referenčnih sistemov. Kot zgodovinar se je odločno odmaknil od pozitivističnega muzikološkega historizma. Glasbo preteklih obdobij in glasbene pojave v zgodovini interpretira upoštevajoč novejša dognanja sistematične muzikologije in lastna spoznanja s področja glasbene estetike. V tem smislu je izhodišče njegovega zgodovinskega razpravljanja vzpostavitev zgodovinskih kontekstov, v okviru katerih opazuje glasbo in zbrane historiografske podatke. S tem metodološkim pristopom se je uveljavil kot eden najvidnejših predstavnikov sodobne muzikologije v slovenskem prostoru.