Barbarič, Štefan (1920–1988)

BARBARIČ, Štefan, literarni zgodovinar, bibliotekar, prevajalec (r. 19. 10. 1920, Turnišče; u. 30. 6. 1988, Ljubljana). Oče Štefan, mati Veronika, r. Solar. Hči Nada Barbarič Novak, slavistka, sin Peter Barbarič, glasbeni publicist in urednik.

Realno gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti 1932–38 in Ljubljani 1938–40. Slavistiko je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani 1940–41 in 1945–48, vmes 1942–44 v Budimpešti. Strokovno se je izpopolnjeval 1958–59 na univerzi v Magdeburgu. Doktoriral je 1975 na filozofski fakulteti v Zagrebu z delom Mesto Turgenjeva v razvoju slovenskega realizma. Že pred diplomo je 1946 poučeval na Gimnaziji Moste v Ljubljani, po njej pa 1948–52 na gimnazijah v Črnomlju in 1952–55 na Ravnah na Koroškem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil na Oddelku za slavistiko 1955–59 asistent (službo je izgubil prisilno), na Dopisni delavski univerzi v Ljubljani 1960–65 pedagoški vodja in na filozofski fakulteti v Zadru 1965–72 višji predavatelj. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1972–80 tajnik in urednik na Slovenski matici ter od 1981 do smrti ravnatelj Slovanske knjižnice.

Objavljal je prispevke z različnih področij humanistike, zlasti literarne in kulturne zgodovine, primerjalne književnosti ter madžarske literature in kulture. Študij na Madžarskem, odlično znanje madžarskega jezika, povojna bivanja v Budimpešti, kjer se je kot referent udeleževal zlasti strokovnih srečanj, namenjenih madžarski kulturi in književnosti, prevodi iz madžarščine v slovenščino ter študije o slovensko-madžarskih stikih in madžarski književnosti ga uvrščajo med najpomembnejše slovenske hungariste v prvih desetletjih po drugi svetovi vojni. Po zaposlitvi na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je raziskovalno intenzivneje posvečal temam iz slovenske literarne zgodovine 19. stoletja, predvsem realizmu in moderni (študije o literarnih nazorih Ivana Cankarja in Otona Župančiča, monografija o Josipu Jurčiču), obravnaval je teoretična vprašanja literarne vede (mdr. študiji Tipi slovenskega romana v dvajsetletju 1866–1885 in Določanje romantike v starejši slovenski literarni vedi) in delo nekaterih literarnih zgodovinarjev (Ivana Prijatelja, Matije Murka, Antona Slodnjaka), se ukvarjal z literarno in kulturno zgodovino Prekmurja ter pisal o medsebojnih vplivih slovenske s hrvaško, madžarsko, slovaško in rusko literaturo. Njegova monografija Turgenjev in slovenski realizem je prva pomembna slovenska študija primerjalne slavistike. Bil je tudi avtor člankov v enciklopedijah in leksikonih.

Kot urednik na Slovenski matici je pomagal oblikovati njen založniški program. Sourejal je Glasnik Slovenske matice (1978–80), uredil je več pomembnih zbornikov (Kmečki upori v slovenski umetnosti, Prijateljev zbornik, Simpozij o Ivanu Cankarju) in pri njej izdal monografijo o Josipu Jurčiču. Pri vodenju Slovanske knjižnice se je spopadal z njenimi prostorskimi in finančnimi težavami ter skrbel za selekcionirano nabavo knjig, ustrezno usmeritvi te specialne študijske knjižnice. Iz bogatega knjižničnega fonda je pripravil vrsto knjižnih razstav in jih pospremil z razstavnimi katalogi oz. zgibankami (mdr. o Dostojevskem pri Slovencih, o Augustu Šenoi in Ksaverju Šandorju Djalskem, o čeških književnih novostih, Aleksandru S. Puškinu in slovensko-slovaških literarnih stikih).

Uveljavil se je tudi v društvenem življenju. 1983–84 je bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, ki ga je 1986 imenovalo za svojega častnega člana. Prejel je nagrado Štefana Kovača za znanstveno delo (1965) in bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem (1981).