Baraga, France (1942–)

BARAGA, France, prevajalec, arhivist (r. 28. 12. 1942, Rakek). Oče Lojze, zdravnik, mati Marija Ana, r. Beričič.

Po štiriletni osnovni šoli na Rakeku in prvem razredu takratne nižje gimnazije v Postojni (1954–55) je obiskoval Klasično gimnazijo v Ljubljani, na kateri je 1962 maturiral; istega leta je vstopil k jezuitom v Zagrebu. 1965–68 je na jezuitskem Filozofskem inštitutu v Zagrebu študiral filozofijo. Po enoletni praksi pri jezuitih v Mariboru (1968–69) je nadaljeval študij teologije na jezuitski Teološki fakulteti v Frankfurtu (1969–73) in tam 1974 z delom Die Freude an Gott im Alten Testament dosegel naslov licenciata, ki ga je Univerza v Ljubljani 1996 nostrificirala kot magisterij. 1991 je opravil strokovni izpit iz arhivistike.

Po posvetitvi v duhovnika (1972) je bil 1973–74 kaplan v župniji sv. Magdalene v Mariboru, nakar je zaprosil za izstop. 1975–80 je bil zaposlen kot arhivar in kasneje kot računovodja v podjetju Kemija Impex. Po nekaj krajših zaposlitvah je bil 1986–2005 samostojni kulturni delavec – arhivist in prevajalec. V obdobjih 1982–84 in 1987–99 je bil tudi prevajalec in arhivist v samostanu Stična. 1987–97 je delal kot samostojni kulturni delavec tudi v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani in 1989–95 v Kapiteljskem arhivu v Novem mestu. Sodeloval je z Inštitutom za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani (1995–2006) in Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU (2000–02).

Delo z arhivskim gradivom in temeljito poznavanje latinščine in nemščine sta v njem vzbudila zanimanje za zgodovinske raziskave. Uredil je Kapiteljski arhiv v Novem mestu in 1995 objavil regeste listin in popis gradiva, na podlagi gradiva Boža Otorepca je 2002 za izdajo pripravil Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku : 6/1 : listine 1246–1255 s širše uporabnim uvodom v edicijska načela in način obdelave gradiva. Istega leta je v tiskani obliki objavil izvirnik Letopisa ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis 1596–1691), nakar je kritično revidiral še slovenski prevod tega besedila, ki je izšel naslednje leto (2003). V ta sklop sodijo iz nemščine prevedena Priporočila za izdajanje zgodnjenovoveških besedil, ki jih je 2001 objavil kot prilogo v knjigi Damjana Hančiča Konstitucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki.

Uveljavil se je tudi kot prevajalec iz nemščine in latinščine (zlasti listine oziroma njihovi regesti). Sestavil je več kazal: kazalo krajevnih imen za knjigo Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) : 1270–1405 avtorja Boža Otorepca (1995); kazali krajevnih in osebnih imen: prvo za knjigo Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih (1996), drugo za Spominsko knjigo ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma : 1688–1801 (2001); imensko in pojmovno kazalo k zborniku Restavriranje Quaglievih poslikav v ljubljanski stolnici (2012). Transkribiral je priloge k Höflerjevi knjigi O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem (2013).