Barada, Tomaž (1973–)

BARADA, Tomaž, tekvondoist, kikboksar, trener (r. 15. 11. 1973, Maribor). Oče Jure, avtoprevoznik, mati Marija, r. Prohart, poštna uslužbenka.

Osnovno šolo je obiskoval v Vuzenici (1980–88), Srednjo ekonomsko šolo pa v Mariboru. 2007 je diplomiral na višji trenerski šoli v Novem Sadu v Srbiji.

S športom se je začel ukvarjati 1979, in sicer najprej z gimnastiko, od 1987 pa s tekvondojem. 1988 je v Mariboru pod vodstvom trenerja Marijana Piliha začel tekmovalno pot. Že leto pozneje je začel za njegov športni razvoj skrbeti trener tedanje jugoslovanske reprezentance Anton Nobilo, s pomočjo katerega je 1990 v Kanadi osvojil naslov svetovnega podprvaka. 1993 je vlogo njegovega trenerja prevzel Nizozemec Willy van de Mortel, ko je Barada na Nizozemskem osvojil tudi prvi naslov evropskega prvaka v tekvondoju. 1994 se je preizkusil še v kikboksu in si istega leta v Italiji priboril zlato kolajno na evropskem prvenstvu (EP) združenja IAKSA (International Amateur Karate-Kickboxing Sport Association). Prvi naslov svetovnega prvaka v kikboksu po različici WAKO (World Association of Kickboxing Organizations) si je priboril 1995 v Nemčiji, v tekvondoju pa je svetovni prvak prvič postal 1999 v Argentini.

1993–2004 je osvojil tri naslove svetovnega in šest naslovov evropskega prvaka v tekvondoju ter sedem naslovov svetovnega in pet naslovov evropskega prvaka v kikboksu. Zadnji naslov svetovnega prvaka združenja WAKO PRO v lahkem kontaktu si je 2004 priboril v Sloveniji. Ob tem so ga dvakrat razglasili za najboljšega borca na turnirju (1998 v Milanu in na Floridi), trikrat pa je osvojil tudi prestižni naziv kralja tekvondoja (na Japonskem 1997, v Argentini 1999 in Urugvaju 2001).

Dosežki: 1990 – drugi na svetovnem prvenstvu (SP) v tekvondoju (ITF) v Kanadi, 1993 – prvi na EP v tekvondoju (ITF) na Nizozemskem, 1994 – prvi na EP v tekvondoju (ITF) na Poljskem, drugi na SP v tekvondoju (ITF) v Maleziji, prvi na EP v kikboksu (IAKSA) v Italiji, 1995 – prvi na SP v kikboksu (WAKO) v Nemčiji, 1996 – prvi na EP v tekvondoju (ITF) v Italiji, prvi na EP v kikboksu (IAKSA) v Avstriji, prvi na EP v kikboksu (WAKO) v Italiji, 1997 – prvi na EP v tekvondoju (ITF) v Sloveniji, kralj tekvondoja na Japonskem, prvi na SP v kikboksu (IAKSA) v Veliki Britaniji, 1998 – prvi na EP v tekvondoju (ITF) v Grčiji, prvi na evropskem prvenstvu v kikboksu (IAKSA) v Turčiji, prvi na prvenstvu ZDA v kikboksu (IAKSA) in najboljši borec turnirja na Floridi, zmagovalec svetovnega pokala v kikboksu in najboljši borec turnirja v Italiji, 1999 – prvi na EP v tekvondoju (ITF) v Italiji, prvi na SP v tekvondoju (ITF) v Argentini, kralj tekvondoja v Argentini, prvi na EP v kikboksu (WAKO) v Italiji, 2000 – svetovni prvak v lahkem konktaktu kikboksa (WAKO PRO) v Sloveniji, 2001 – prvi na SP v tekvondoju (ITF) v Italiji, kralj tekvondoja v Urugvaju, svetovni prvak v lahkem kontaktu kikboksa (WAKO PRO) v Sloveniji, 2002 – svetovni prvak v lahkem konktaktu kikboksa (WAKO PRO) v Sloveniji, 2003 – prvi na SP v tekvondoju (ITF) na Poljskem, svetovni prvak v lahkem kontaktu kikboksa (WAKO PRO) v Sloveniji, 2004 – svetovni prvak v lahkem kontaktu kikboksa (WAKO PRO) v Sloveniji.

Od 1992 deluje v svojem klubu borilnih veščin Branik Hwarang, v zadnjem obdobju kot trener in vodja kluba. 2014 je postal podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez. V obdobju 2010–14 je bil mestni svétnik v Mariboru. Za športne dosežke je prejel številna priznanja, mdr. je bil sedemkrat najboljši športnik leta mesta Maribor (1994, 1996, 1997, 1998, 1999, 2002, 2003), 1994 pa je prejel Bloudkovo nagrado. 1996 je dobil Cizljevo plaketo Mestne občine Maribor za najboljšega trenerja mladih nadarjenih športnikov.