Bar, Franci (1901–1988)

BAR, Franci (Franc Bar), jamski fotograf, jamar (r. 22. 12. 1901, Trst, Sveti Anton, Italija; u. 24. 1. 1988, Ljubljana). Oče Franc, trgovec, mati Julija, r. Gabrovšek.

Z družino se je 1919 preselil v Ljubljano, kjer je oče na Cankarjevem nabrežju odprl trgovino. 1931 je trgovino skupaj z ženo in bratom prevzel Bar, v njej so prodajali znamke, radioaparate, gramofone, pisalne stroje, fotografske aparate, ukvarjali so se z njihovim vzdrževanjem in vodili mehanično delavnico. V sedemdesetih letih 20. stoletja je imel Bar elektrotehnično delavnico na Rimski cesti v Ljubljani. Ob delu se je navdušil za radioamaterstvo in za fotografiranje.

S fotografiranjem se je začel ukvarjati v začetku dvajsetih let 20. stoletja. Njegov fotografski aparat Zeiss Ikon na steklene plošče formata 10 x 15 cm z vložnimi kasetami je imel zložljiv lesen stativ, kar je skupaj tehtalo štiri kilograme, plošče pa so bile v paketih po dvanajst kosov. Doma si je uredil fotolaboratorij, v katerem je razvijal plošče, kasneje tudi filme, celo barvne. S plošč velikega formata je prešel na manjše plošče (6,5 x 9 cm), nato na film enakega formata, zgodaj pa je začel izdelovati tudi barvne diapozitive in slikati na barvni negativ film. Prvi poskusi stereofotografije v slovenskem kraškem podzemlju so bili narejeni že 1929 (Roman Kenk). Bar je od 1954 uporabljal stereokamero Stereoflexoscop (Voigtländer, Braunschweig) za slike formata 42 x 42 mm. Za osvetljevanje pri jamski fotografiji je uporabljal svetilni prah, ki ga je tudi sam pripravljal. 1926 je sprejel povabilo tajnika Društva za raziskavanje podzemnih jam v Ljubljani Romana Kenka na društveno ekskurzijo v Županovo jamo. Postal je član društva in kmalu tudi najboljši slovenski jamski fotograf svojega časa. Od 1926 je bil redni udeleženec jamarskih ekskurzij. Ko je po drugi svetovni vojni društvo obnovilo dejavnost, je bil eden redkih nekdanjih aktivnih članov. 1926–76 je o sodeloval pri raziskavah več sto jam po vsej Sloveniji. Med najpomembnejšimi so raziskave notranjih delov Križne jame, teodolitska izmera Križne jame in Logarčka ter sodelovanje na prvi slovenski jamarski ekspediciji na tuje, raziskovanje jame Vjetrenice v Hercegovini 1931. Od vseh omenjenih so se ohranile njegove jamske fotografije. Po tematiki jih je mogoče podrobneje razdeliti v tri skupine: jame kot objekti, jamarska tehnika in jamarji. Ob estetski vrednosti so njegovi posnetki danes pomembni predvsem z dokumentacijskega in zgodovinskega vidika. S posnetkov prve skupine je mogoče ugotavljati naravne spremembe in posege človeka v kraške jame, predvsem v ledenicah. Druga skupina prikazuje tako rekoč vso jamarsko opremo in tehniko, ki so jo uporabljali jamarji od prve svetovne vojne do sredine 20. stoletja. Posnetki tretje skupine prikazujejo človeka v jami. Upodobljena je velika večina jamarjev njegovega časa. 1931 je mdr. fotografiral »puščavnika«, ki je živel v jami blizu Moravč in je najbrž zadnji »jamski« prebivalec na Slovenskem. Pripravil je serijo barvnih stereoskopskih diapozitivov kot podlago za predavanja (skupaj z Valterjem Bohincem) o podzemlju Ljubljanice in reke Reke, ki so jih poslušalci (tudi do 200) gledali s stereoskopskimi očali. Več kot stokrat sta predavala na mednarodnih speleoloških kongresih in drugih prireditvah doma in v tujini. Številne Barove fotografije so objavljene v periodičnih publikacijah: Razgled, 1927, Ilustrirani Slovenec, 1927, Naše jame, Acta carsologica, knjigah Postojnska jama in druge zanimivosti krasa (1952 in 1953) ter Jamarski priročnik (1964), študiji Ivana Gamsa o kraški jami Logarček v Acti carsologica 1963 in knjigi Ivana Gamsa Kras (Ljubljana, 1974). Večji del Barove zbirke (okoli 600 steklenih plošč ter večje število diapozitivov) hrani Notranjski muzej, manjšega (starejše steklene plošče, stereodiapozitivi in stereodiaprojektor) pa Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, oba se nahajata v Postojni. Za svoje delo je prejel več priznanj, mdr. zlato medaljo 1976 v Beogradu, ob tridesetletnici Ljudske tehnike.