Banič, Stanko (1913–2005)

BANIČ, Stanko (Stanislav Banič), zdravnik, mikrobiolog, univerzitetni profesor (r. 22. 11. 1913, Brezje pri Senušah; u. 4. 6. 2005, Ljubljana). Oče Andrej, kmet, mati Marija, r. Lepše. Žena Sonja Sovdat Banič, transfuziologinja, sin Igor Banič, sodnik, sin Andrej Boris Banič, plastični kirurg, sin Borut Banič, pediater.

Osnovno šolo je obiskoval v Leskovcu pri Krškem, klasično gimnazijo pa v Ljubljani. Medicino je študiral v Ljubljani in Beogradu, kjer je 1938 diplomiral. Nekaj let je služboval kot zdravnik v splošnih bolnišnicah v Murski Soboti (1939–41) in Mariboru (1941–46). 1946 se je zaposlil na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete (MF) v Ljubljani, kjer je bil zaposlen do upokojitve 1983. Specialistični izpit iz mikrobiologije s parazitologijo je opravil 1950 na MF. Strokovno se je izpopolnjeval v Zagrebu (Škola narodnog zdravlja Andrija Štampar), Kopenhagnu (kot štipendist Svetovne zdravstvene organizacije na Statens Seruminstitut Copenhagen, 1954) in na genetičnem oddelku inštituta Carnegie v Cold Spring Harbourju (Carnegie Institution of Washington, Cold Spring Harbour, ZDA, 1957–58). 1961–83 je bil predstojnik Inštituta za mikrobiologijo MF in hkrati 1961–77 predstojnik katedre za mikrobiologijo na MF. Doktoriral je na MF 1970 z disertacijo Izboljšanje bakteriološke diagnostike tuberkuloze z originalnim tekočim gojiščem. Za docenta je bil izvoljen 1955, za izrednega profesorja 1959 in za rednega profesorja za področje mikrobiologije s parazitologijo 1972. Po upokojitvi je vse do smrti na Inštitutu za mikrobiologijo MF prostovoljno nadaljeval raziskave.

Z bakterijsko genetiko se je začel ukvarjati na Carnegie Institution of Washington v Cold Spring Harbourju v Ameriki. V okolju, ki je pomembno vplivalo na mnoge dobitnike Nobelovih nagrad ter tudi na delo Jamesa Watsona in Francisa Cricka pri preučevanju molekulske zgradbe DNK, je začel svoje raziskave o genski pogojenosti odpornosti na antibiotike. Na originalen način je izpopolnil t. i. replično tehniko, ki omogoča osamitev odpornih bakterijskih mutantov. Za pripravo odtisov je namesto baržuna uporabil gumo, s katero so prekriti loparji za namizni tenis, in s tem pomembno vplival na kakovost rezultatov. Njegovi članki so posvečeni pojavu transdukcije in episomskemu načinu prenašanja multiple odpornosti na antibiotike.

Mikrobakterije so bile eno od njegovih pomembnejših raziskovalnih področij. Svoje raziskave izdelave sintetičnega gojišča za Mycobakterium tuberculosis je natančno opisal v disertaciji. Gojišče so še do nedavnega s pridom uporabljali pri odkrivanju povzročiteljev tuberkuloze povsod po Sloveniji in tudi v svetu. Na tem področju je sodeloval predvsem s Sonjo Budič, Jožetom Prevorčnikom in Alenko Gashi. Poleg tuberkuloze je proučeval še druge hude nalezljive bolezni. Pomembna so njegova dela o novih gojiščih ter metodah za gojenje salmonel in šigel, povzročiteljic tifusa in griže, ki jih je opravil skupaj z Jadranko Zajc Satler. Skupaj z Zlato Stropnik je proučeval mehanizem nastanka stafilokokne sepse in ukrepe za zdravljenje tega smrtno nevarnega bolezenskega stanja.

Veliko raziskovalnega dela je posvetil študiju bakterijske občutljivosti za antibiotike. S tega področja je tudi njegov zadnji članek v skandinavski reviji APMIS, ki ga je objavil star dvaindevetdeset let.

Imunologija ga je prav posebno pritegnila. Knjižica Nova dognanja o pomenu alergije pri infekcijskih boleznih mu je omogočila zaposlitev na MF. Pisal je še o etiologiji postvakcinacijskih paraliz pri cepljenju proti steklini, o alergijah pri infekcijskih boleznih in humoralni imunosti pri steklini. Sodeloval je pri pisanju prvega jugoslovanskega mikrobiološkega učbenika, v katerega je prispeval tri poglavja iz imunologije. Objavil je članke o imunskem odnosu med gostiteljem in transplantiranim tumorjem, o serološki diagnostiki toksoplazmoze, določanju imunoglobulinov v krvi, imunologiji in nosečnosti ter patogenezi bolezni, ki jih povzročajo imunski kompleksi. Probleme specifične preobčutljivosti je raziskoval skupaj z Marjanom Vozljem in Drago Černelč.

Vitaminologija je njegovo manj znano raziskovalno področje. Zanimal se je predvsem za vitamin C. Sprva je raziskoval njegovo antibiotično delovanje na bacile, ki povzročajo oslovski kašelj. Med zanimivejše članke sodita za tiste čase inovativna prispevka o baktericidni dejavnosti malinovega in ribezovega izcedka. Največje priznanje za njegove raziskave pa je bila objava prispevka o varstvenem učinku vitamina C pri steklini v reviji Nature. Zanimal ga je tudi vpliv vitamina C na karcinogenezo. Njegovi poskusi so bili odmevni, zato so ga skupaj z Linusom Paulingom povabili v skupino dvanajstih najpomembnejših raziskovalcev vitamina C na svetu.

Bil je priznan terminolog s področja mikrobiologije, kakor tudi za medicinsko izrazoslovje na sploh. Na področju medicinske terminologije je bil načelnik Medicinske sekcije terminološke komisije SAZU (1963–79) in predsednik terminološke komisije Slovenskega mikrobiološkega društva (1962 do smrti). Sodeloval je pri nomenklaturnem komiteju za sistematsko bakteriologijo in skupaj s sodelavci uredil Mikrobiološki slovar. Pisal je o slovenščini v javnosti in o pravilnem naglaševanju iz grščine izvedenih latiniziranih medicinskih izrazov. Sodeloval je pri prevajanju znamenitega dela O bolezenskem kontagiju Marka Antona Plenčiča. Skupaj s soprogo in sinovi je prevedel ter priredil zbirko latinskih pregovorov in rekov (Latinski pregovori, izreki in izrazi, 1990, 1996).

Na MF je poučeval mikrobiologijo, imunologijo in kasneje tudi medicinsko terminologijo za študente medicine, stomatologije, medicinske sestre ter bodoče magistre in doktorje znanosti. Njegov učbenik mikrobiologije Repetitorij mikrobiologije za študente stomatologije je v popravljeni in razširjeni obliki izšel petkrat in med 1961–81 veljal za pomemben študijski vir.

Bil je med ustanovitelji Alergološke sekcije pri Slovenskem zdravniškem društvu in Slovenskega imunološkega društva (1976), katerega je bil (do 1980) tudi prvi predsednik. 1982–86 je bil predsednik Zveze društev imunologov Jugoslavije.

1979 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem, 1982 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo. 1994 mu je Slovensko mikrobiološko društvo podelilo Plenčičevo priznanje za delo na mikrobiološkem področju. 1999 je bil izvoljen za častnega člana Slovenskega imunološkega društva. Od 2008 se strokovna srečanja članov Sekcije za klinično mikrobiologijo in bolnišnične okužbe Slovenskega zdravniškega društva imenujejo Baničevi dnevi.