Banič, Jože (1945–)

BANIČ, Jože (Jožef Banič), fagotist, tenorist (r. 10. 3. 1945, Murska Sobota). Oče Matija, r. Banfy (med obema vojnama preimenovan v Banič), davčni uradnik, mati Karolina, r. Hoyer, bančna uradnica, ljubiteljska cimbalistka in pevka.

Osnovno šolo in prvo leto gimnazije je obiskoval v Murski Soboti, kjer je na tamkajšnji glasbeni šoli dokončal šest razredov violine in dve leti klarineta. 1961 se je preselil v Ljubljano in šolanje nadaljeval na Srednji glasbeni šoli, smer fagot. Njegov prvi učitelj je bil Anton Rupar. Po štirih letih je bil sprejet na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je 1970 z odliko diplomiral pri profesorju Srečku Korošaku. Še kot študent je 1965 postal član Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana, kjer je deloval kot prvi fagotist in solist (1965–92, 1995–2004). Z orkestrom je pod taktirko različnih dirigentov izvedel več solističnih koncertov za fagot (Wolfgang Amadeus Mozart, Carl Maria von Weber, Antonio Vivaldi, Jiři Pauer, Primož Ramovš idr.) ter se udeležil številnih gostovanj po Evropi in Združenih državah Amerike. 1965 se je kot vodilni slovenski fagotist pridružil reprezentativnemu Pihalnemu kvintetu RTV Ljubljana (ustanovljen 1958), katerega člani so bili uveljavljeni solisti Jože Pogačnik (flavta), Božo Rogelja (oboa), Alojz Zupan (klarinet), Jože Banič (fagot) in Jože Falout (rog). Nastopali so v Sloveniji, Jugoslaviji, številnih evropskih državah, v ZDA in Indiji. Izvedli so tudi več novitet slovenskih skladateljev (Igor Štuhec, Jani Golob, Uroš Krek idr.) in posneli dve zgoščenki (1976 in 1994). Pihalni kvintet RTV Ljubljana je sodil med najvidnejše komorne ansamble svojega časa. Banič je z njim sodeloval do konca njegovega delovanja (1995). 1972–78 je bil član baročnega ansambla Collegium musicum Maribor, ki ga je ustanovil in vodil pianist in čembalist Janko Šetinc. Ansambel je bil temeljni člen nekdanjega mariborskega Festivala baročne glasbe. Z njim so sodelovali mednarodno uveljavljeni glasbeniki Igor Ozim, Primož Novšak, Irena Grafenauer, Božo Rogelja in drugi. 1975–79 je Banič kot solist in orkestrski glasbenik redno deloval v Komornem orkestru RTV Ljubljana, ki ga je vodil takrat stalni dirigent Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana Samo Hubad. 1980 je bil med ustanovitelji komornega ansambla Camerata Labacensis, naslednika nekdanjega Komornega ansambla RTV Ljubljana, ki je deloval pod vodstvom Antona Nanuta. Banič se je upokojil 2005, vendar je s simfoniki RTV Ljubljana občasno še sodeloval.

Koncertiral je tudi z Orkestrom Slovenske filharmonije in 1981 skupaj s trobentačem Stankom Arnoldom pod taktirko beloruskega dirigenta Genadija Provatorova izvedel delo Paula Hindemitha Koncert za trobento in fagot. 1985–2000 je bil član Ansambla Kreativ Klagenfurt, s katerim je v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Švici izvedel številna nova dela avstrijskih in drugih mednarodno uveljavljenih skladateljev. 1993 je na festivalu Karintischer Sommer pod taktirko dirigenta Milana Turkovića sodeloval s slovitim Stuttgartskim komornim orkestrom. Ob sodelovanju v orkestrih in komornih skupinah se je odlikoval tudi na solističnih recitalih. Nastopal je z Marijanom Lipovškom, Mihom Gunzkom, Acijem Bertoncljem idr. Svoje umetniške izkušnje je prenašal tudi v poučevanje fagota. 1971–91 je poučeval na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, 1983–92 pa kot docent na Akademiji za glasbo. V najstniških letih ga je brat Milan spodbudil k aktivnemu petju. 1961 se je pridružil moškemu pevskemu zboru Vinko Vodopivec in z njimi preživel štiri leta. S pevskimi izkušnjami in talentom se je 1972 ponovno vpisal na Srednjo glasbeno šolo, kjer se je izobraževal pri Jelki Strgar. Uspešno napredovanje v petju ga je spodbudilo k razmisleku o nadaljnji profesionalni poti. Odločil se je nadaljevati poklicno pot fagotista in jo združiti s kariero pevca. Velika priložnost se mu je ponudila 1978, ko se je na povabilo pridružil Slovenskemu oktetu, čigar umetniški vodja je bil Anton Nanut. To je bilo v času, ko je sestav zapustilo več članov, med njimi legendarni tenorist Božo Grošelj. Banič je zasedel njegovo mesto. V novem obdobju se je oktet dejavneje posvečal umetnim pesmim različnih slogovnih obdobij slovenske in svetovne dediščine. V ospredje je postavljal nova dela domačih skladateljev, ki so dobro poznali sestav in ustvarjali izrecno zanj (Uroš Krek, Alojz Srebotnjak, Pavel Mihelčič, Marijan Gabrijelčič idr.). Kljub temu so bile slovenske in druge narodne pesmi še vedno temelj koncertnih programov. Ena izmed programskih novosti je bilo izvajanje pravoslavne liturgije, s katero se je oktet posebej proslavil. Sodeloval je s slavnim švedsko-ruskim tenoristom Nicolajem Geddo in z njim posnel zgoščenko (1993). Posebej so odmevale odlične priredbe in solistični vložki posameznih članov. Banič je bil solist v skladbah: Pesem (Aleksander Svešnikov), Tari bari (ruska narodna, priredba Agrenjev Slavjanski), Hoffmanova pesem iz prologa istoimenske opere (skupaj z Nicolajem Geddo) ter v črnskih duhovnih Go down Moses (priredba Valens Vodušek) in Joshua Fit The Battle of Jericho (priredba Tim Durian). Posebno je odmevala skladba Pavla Mihelčiča Kost (besedilo Svetlana Makarovič) s solističnim vložkom za fagot. To izvirno delo, ki je bilo koncertno izvedeno več kot stokrat, je navduševalo poslušalce in kritike. Banič je bil član (tenorist) Slovenskega okteta v obdobjih 1978–92 in 1996–2000. Z njim je gostoval po številnih slovenskih oziroma jugoslovanskih krajih, v drugih državah po Evropi, Afriki, Južni in Srednji Ameriki ter v ZDA, Kanadi in na Kitajskem. Nastopal je v Schubertovi dvorani dunajskega Konzerthausa (1979), v slovitem Teatru Colon v Buenos Airesu (1981), na Sredozemskih igrah v Splitu (1979), bil je redni gost dubrovniškega poletnega festivala. S Slovenskim oktetom je ob razglasitvi samostojnosti RS odpel Prešernovo Zdravljico v uglasbitvi Stanka Premrla, na razglasitvi državnosti pa je ansambel zapel pesem Benjamina Ipavca Domovini (besedilo Jakob Razlag).

Udejstvoval se je tudi kot godbeni glasbenik. 1994 je postal dirigent Rudarske godbe Hrastnik, ki je pod njegovo taktirko dosegla najvidnejše uspehe in bila uvrščena med pomembnejše pihalne orkestre slovenskega prostora. Po njegovi zaslugi je ansambel tesneje sodeloval s hrastniško glasbeno šolo, se kadrovsko okrepil z mlajšimi šolanimi instrumentalisti, začel izvajati tehtnejša dela in se udeleževati pomembnejših slovenskih tekmovanj. V nekaj letih se je Rudarska godba Hrastnik uvrstila v prvo kakovostno skupino slovenskih pihalnih orkestrov. Ob 150-letnici delovanja (2003) je ansambel pod Baničevim vodstvom posnel jubilejno zgoščenko s tehtnimi deli svetovne in slovenske literature. Hrastniško godbo je vodil do 2007.

Je tudi prejemnik prestižnih nagrad. Na tekmovanju jugoslovanskih umetnikov v Zagrebu je s Pihalnim kvintetom Akademije za glasbo dosegel prvo mesto (1975). Kot član Pihalnega kvinteta RTV Ljubljana je 1976 prejel nagrado orfej, ki jo je podeljevala Jugoslovanska radiotelevizija, 1977 najvišje priznanje Jugoslovanske radiodifuzije za posnetek skladbe Team Pavla Mihelčiča in nagrado Prešernovega sklada, ki je bila ansamblu podeljena za koncertno poustvarjanje slovenskih del (1983). S Slovenskim oktetom je prejel nagrado Društva slovenskih skladateljev (1991).