Ban, Ivo (1949–)

BAN, Ivo (Ivan Miroslav Ban), igralec (r. 19. 5. 1949, Slovenj Gradec). Oče Ivan, oficir, mati Alice, r. Kogler.

Osnovno šolo je obiskoval v Slovenj Gradcu (1956–64), 1968 je na Gimnaziji Ravne na Koroškem maturiral in nato študiral na AGRFT v Ljubljani (1968–72), kjer je diplomiral 1987. Prvo zaposlitev je dobil v SLG Celje (1972–75), po služenju vojaškega roka se je 1976 redno zaposlil v SNG Drama Ljubljana (SNG Drama), kjer je bil 2008–11 tudi ravnatelj. V sedemdesetih letih 20. stoletja je nastopal še v Eksperimentalnem gledališču Glej (EG Glej), nato je občasno sodeloval v domala vseh slovenskih dramskih gledališčih in več gledaliških skupinah. Od srede sedemdesetih let 20. stoletja je oblikoval številne vloge v slovenskih celovečernih filmih, televizijskih igrah in nadaljevankah ter v radijskih igrah. Na širšem družbenem področju deluje kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbor 2014.

Ljubljanskemu občinstvu se je najprej predstavil z vlogami, ki jih je oblikoval v EG Glej, najbolj sugestivno v igrah Grenki sadeži pravice (1974) in Brucka ali obdobje prilagajanja (1976). Enega temeljev Banove odrske igre gre iskati v dejstvu, da zna kot mojstrski interpret besedi prisluhniti, jo raziskati in izmojstriti v vseh pomenskih in čutnih odtenkih. Kot zmeraj iskan interpret sodobne slovenske dramatike je ustvaril več kot trideset vlog v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet. Že kot študent AGRFT je nastopil v krstni uprizoritvi Osvajalca (1970), svojo prvo vlogo v celjskem gledališču je oblikoval v Norcih (1971), sodeloval je v krstni uprizoritvi igre Kralj Malhus (1973), bil je Kremžar v noviteti Ščuke pa ni (1974). Tudi svoje prve vloge na odru SNG Drama je oblikoval v uprizoritvah slovenskih novitet: bil je Pek s steklenico, Gospod meščan, Direktor s kuhalnico in Pimpek v Driadi (1976), Nemški častnik v Osvoboditvi Skopja (1978) in Fil, pozneje Filip, v igri Komisar Kriš (1979). V osemdesetih letih 20. stoletja so sledile prve večje in hkrati zelo različne vloge v krstnih uprizoritvah: Jurij v Svatbi (1981), »božji otrok«, silak z otročjo pametjo in kot tak tudi neskončno ranljiv, nato Sel in Dvorjan v poetični drami Mlada Breda (1981), pa Sodni sluga v dramoletu Zlata čeveljčka (1983) in Vanč v komediji Moj ata, socialistični kulak (1983). V zadnjih dveh igrah je v polni meri prišla do izraza Banova metoda razkrivanja in preigravanja zapletene, protislovne človekove narave, s katero je oblikoval t. i. antagoniste, nosilce drugega pola dramaturškega konflikta. Sodni sluga je bil v Banovi strašljivi in hkrati komični upodobitvi podoba povzpetnika brez predsodkov. Z drugačnimi sredstvi je dvoumno človekovo vlogo poudaril v liku Vanča. Njegov Simon Veber v Velikem briljantnem valčku (1985) je monumentalna, absurdna figura, visoko vzdignjena nad vsemi drugimi, toda sama v sebi tudi najgloblje ponižana in razžaljena. Niz uspešnih vlog v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike je nadaljeval s pevcem Väinämőinenom v Kalevali (1986), kjer je oblikoval poeta, ki doživi poslednjo odrešitev (in samouničevalni konec) v fantastični strnitvi ljubezenskega akta in smrti. Z omenjeno interpretacijo se je Ban uveljavil kot suveren interpret tragičnih vlog. Kasneje je ustvari lik Andraža v krstni uprizoritvi Grmač (1994), le na videz igralsko lahkotnejši intermezzo je oblikoval v noviteti Ljubiti (1993). Domala sočasno je ustvaril povsem drugačno vlogo Kreonta v Antigoni Dušana Jovanovića (1993), v kateri je preigraval pijansko mehko, sentimentalno ležernost, neprikrito samoljubje ter prirojeni, zmeraj budni cinizem in sarkazem. Bil je Predmet dosjeja v monodrami Dosje (1994), Orlando Besni v predstavi Kamenje bi zagorelo (2000). Niz vlog v krstnih uprizoritvah je nadaljeval s kreacijami Riharda J. v igri Vlak čez jezero (2000), Škofa v predstavi Katarina, pav in jezuit (2005), Schulza v Razredu (2006), Stojana Kremžarja v Ponudbi in povpraševanju (2010), Rudija Marklja v igri Totenbirt (2010) in se med sodobne slovenske igralce vpisal kot ustvarjalec z največjim opusom vlog, pogosto glavnih, odigranih v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet.

Nič manj izrazit je igralski opus, ki ga je oblikoval kot interpret klasične slovenske in evropske ter moderne evropske dramatike. Izvirne karakteristike je ustvaril junakom Ivana Cankarja, najprej mladostni vlogi Kadivca v komediji Za narodov blagor (1976). Izvirne, v našem kulturnem prostoru še neodkrite komične rešitve je razigral kot Pompej v predstavi Milo za drago (1980). V začetku osemdesetih let 20. stoletja, ki so v Banovi biografiji leta strmega razvoja v vrhunskega interpreta zahtevnih karakternih vlog, je bil najprej Župnik v Cankarjevih Hlapcih (1980), dobrodušno silaška, toda nepodkupljivo ostra figura, polnokrven lik, ki je omogočil, da je osrednji konflikt med njim in Jermanom spopad med enakima, a različno mislečima intelektualcema. Sledita dve stvaritvi v nizu Banovih interpretacij nemočnih intelektualcev: Vanek, protagonist dveh enodejank sodobnih čeških avtorjev Protest (1981) in Atest (1981), redkobesedna žrtev totalitarnega režima, ujeta med grožnje in ponižujoče kompromise. Njegov Robespiere v Dantonovem primeru (1985) je sprva nevarna figura političnega vernika in ljudskega voditelja, intelektualno superiorna figura pravičnika in manipulanta – zato pa toliko pretresljivejša potem, ko prideta nadnjo dvom in spoznanje. Sledi novi Shakespeare, Sen kresne noči (1985); vilinski svet, kraljestvo Oberona in Titanije, je v režiserjevi viziji svet blazne ljubezenske slepote, in Ban v vlogi Titanije je ta svet interpretiral kot boleče čiste fantazme, kot »budne sanje«, ki nas iz območja sanjskega, čarobnega premikajo v svet nevrotičnih simptomov in patoloških stanj. V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja je ustvaril več nosilnih vlog, ki jih je kritika razbrala kot sistematično igralsko zapisovanje stanja slovenskega duha, zajetega v slike marginalcev, povzpetnikov in oblastnikov. Kot prvo teh kreacij, ki predstavljajo enega vrhuncev današnje umetnosti na Slovenskem, je ustvaril Lopahina v Češnjevem vrtu (1986). Njegov Otmar Prelih v igri Dogodek v mestu Gogi (1986) je bil nevaren in hkrati komičen povzpetnik. Sledila je vloga Calibana v Shakespearjevem Viharju (1987), kjer je ustvaril osrednjo figuro predstave, zaznamovano z lirično pretresljivostjo, a tudi z nemočno brutalnostjo in agresivno jezo. V naslednji sezoni je izoblikoval dve povsem različni, vrhunski igralski stvaritvi. Najprej Kreona v Antigoni Dominika Smoleta (1987): vrhunec je dosegel v velikem monologu o Kreontovih sanjah, v katerem se skozi sugestivno izpoved strašnih sanj in v zmeraj bolj jasnem spoznanju sooča s samoubijalsko resnico oblasti. Z interpretacijo Puntile v »ljudski igri« Bertolta Brechta Gospod Puntila in njegov hlapec Matti (1988) je zgradil lik silne življenjske moči in energije, zaznamovan z rano sodobnega človeka in modernega dramskega junaka. V drami Peer Gynt (1991) je odigral več različnih vlog; v vseh se je izkazal kot bleščeč komedijant, različnim vlogam pa je znal najti tudi skupno potezo – dvoplastnost komičnega in avtoritarnega. V komediji Domači učitelj ali Prednosti privatne vzgoje (1992) je Majorja oblikoval v silovitih amplitudah nasprotujočih si čustvenih stanj. V nizu njegovih interpretacij t. i. poetične drame ni mogoče spregledati njegovega sodnika Bertrama v drami Gregorja Strniše Samorog (1992). Kantor v Kralju na Betajnovi (1994) je bil nova variacija oblastniške figure, lik je zaznamoval z jasnim vedenjem, da sta moč in oblast, ki ju ima človek, relativni. Za štiri skrajno različne vloge – Kantor, Polonij, Andraž in John –, ustvarjene kot rezultat nenehnega iskanja novih izraznih možnosti, je 1996 prejel Borštnikov prstan (kot doslej najmlajši nagrajenec). Novo srečanje s Shakespearjem je bila vloga Polonija v Hamletu (1994). Sledil je preskok v sodobno (ameriško) dramatiko z vlogo Johna v Oleanni (1995), kjer je v mladostnem, agilnem profesorju prikazal osupljivo gostoto čustev. Nov niz klasične dramatike je oblikoval z vlogami Veršinina v Treh sestrah (1995), Mendelj Krika v drami Zaton (1997) in Bazilija v igri Življenje je sen (1998), sklenil pa ga je z novo igralsko mojstrovino v drami Miroslava Krleže V agoniji (1998): kot Baron Lenbach je preigral cel register dramskih, melodramskih, komičnih, grotesknih in celo absurdnih načinov, s katerimi skuša Baron Lenbach priti do denarja, pri tem pa do kraja razkrije kompleksno tragično bedo svojega stanu in sebe kot osebe. V vlogi Moškega v Naključnem človeku (2000) je igro dolgih monologov zaznamoval z ostro igralsko prezenco. Sledil je Jack v igri Jez (2001), čemerni in zlovoljni zbadljivec, ki daje za svojo mrko masko slutiti, da se zaveda tragično zapravljenega življenja, kar slednjič v pretresljivem sklepnem monologu tudi izpove. Vlogo Porfirija Petroviča v dramatizaciji Zločina in kazni (2002) je oblikoval že drugič v igralski karieri (prvič 1990), tokrat v soigri z Brankom Šturbejem (Razkolnikov). Vnovič se je srečal tudi z vlogo Čarnega kralja v Zgodbah iz dunajskega gozda (2004); lik očeta je oblikoval zdaj s suho nepopustljivostjo, zdaj s pretiranim čustvenim zanosom, oboje pa je prežel z neulovljivo logiko dvojne morale. V uprizoritvi Bratov Karamazovih (2004) je ustvaril le na zunaj burkaško odvratnega starega Karamazova, Banov Pastor Manders v Strahovih (2007) pa je bil zdaj superiorni dušni pastir, zdaj praktični pravnik in ekonom ter zgolj človek z lastno (neizživeto, nepreseženo) bolečino. Nov izziv je bila vloga bankirja Glembaja v Krleževi drami Gospoda Glembajevi (2012). V uprizoritvi, ki temelji na čutni motivaciji likov in nezavednem kot osnovnim gonilom človekove miselne in fizične dejavnosti, je bil Banov Glembay v prvi vrsti moški v upadanju fizične in erotične moči; lik je oblikoval v intenzivnem preigravanju zgovorne tišine in srditih, bestialnih izbruhov. V igri Še vedno vihar (2013) je bil nosilec vloge pričevalca in oživljevalca odrskih likov in podob; navedeni dve igralski stvaritvi, v izhodišču povsem različni v zahtevah, ki jih postavljata pred interpreta, sta oblikovani kot sinteza Banovega igralskega mojstrstva.

V naslednjih letih je oblikoval vloge, v katerih je potrjeval, da je dragocen tudi kot soigralec. Njegova igra vselej temelji na poglobljenem iskanju različnih polov in skritih plasti človekove narave. Je igralec, ki se odpre dramski osebi, jo razišče, njeno končno odrsko podobo pa najde v sebi, v lastnem doživljanju človeka in njegovega sveta. Tak je bil njegov Sir v Garderoberju (2014), Mynheer Pieter Peeperkom v Čarobni gori (2014), pa Hildebert v Levstikovem Tugomerju (2014) in preračunljivi Asesor Brack v Heddi Gabler (2015).

Prejel je številne nagrade, mdr. Akademijsko Prešernovo nagrado AGRFT (1972), Zlato ptico (1976), nagrado Sklada Staneta Severja (1981), Borštnikovo nagrado (1981, 1986, 1988, 1990, 1994, 1995, 2001, 2003), nagrado Prešernovega sklada (1983), Sterijevo nagrado (1986), Župančičevo nagrado (1986), nagrado »Car Konstantin« na Filmskih srečanjih v Nišu (1988), nagrado igralec leta revije Stop (1988), Borštnikov prstan (1996), nagrado za najboljšo moško vlogo na mednarodnem bienalnem Festivalu črnogorskega teatra v Podgorici (2014). Društvo slovenskih režiserjev in režiserk mu je 2022 za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre podelilo nagrado bert.