Balatka, Antonín (1895–1958)

BALATKA, Antonín, dirigent, skladatelj, režiser, dramaturg (r. 27. 10. 1895, Praga, Češka; u. 25. 6. 1958, Brno, Češka). Oče Ferdinand, vojaški kapelnik. Žena Vera Danilova, igralka in režiserka.

Po maturi 1914 je kratek čas učiteljeval v Pragi. Kmalu se je posvetil glasbi. 1914–17 je na praškem konservatoriju študiral orgle in glasbeno teorijo, 1917–19 pa kompozicijo pri Vítěszlavu Nováku. Državni izpit je opravil iz petja in orgel. Že kot študent je postal zborovodja Moškega akademskega zbora Praga in korepetitor na pevski šoli Marije Pivoda. Na pobudo ravnatelja ljubljanske Opere Friderika Rukavine je 1919 prišel v Ljubljano. Tam si je kot dirigent uspešno prizadeval za uveljavitev češke in slovaške operne, pozneje pa tudi koncertne glasbene literature. Pod njegovo taktirko so mdr. izvedli opere Prodana nevesta, Dalibor, Poljub, Skrivnost (Bedřich Smetana), Eva (Josef Bohuslav Foerster), Jenufa (Leoš Janáček) in Rusalka (Antonín Dvořak) ter ob vrsti manj znanih opernih in operetnih del tudi dela iz železnega repertoarja, mdr. Trubadur, Rigoletto (Giuseppe Verdi), Hoffmannove pripovedke (Jacques Offenbach), Jevgenij Onjegin (Peter Iljič Čajkovski), Glumaci (Ruggiero Leoncavallo), Večni mornar (Richard Wagner), Figarova svatba (Wolfgang Amadeus Mozart), Gianni Schicci (Giacomo Puccini), Faust (Charles Gounod), od slovenskih del pa Gosposvetski sen (Risto Savin) in nekaj oper drugih južnoslovanskih skladateljev. Na koncertih v Ljubljani je dirigiral mdr. Mojo domovino (Bedřich Smetana), simfonijo Iz novega sveta (Antonín Dvořak) in Slovaško suito (Vítězslav Novák). Za dvanajst predstav Drame SNG v Ljubljani je napisal scensko glasbo, ki so jo izvajali tudi še po drugi svetovni vojni, npr. Volpone (Ben Jonson, 1951). O glasbi in glasbenih dogodkih v Ljubljani je pisal krajše prispevke, predvsem za gledališke liste in Jutro.

Od 1929 je bil vezan na opero v Brnu: 1929–38 je bil dirigent, 1938–42 pa dirigent, dramaturg in šef orkestra. 1943–44 je bil zaradi levičarskih nazorov le zunanji član opere. Po končani vojni ga je Revolucionarni narodni odbor imenoval za upravnika opere. Do 1948 je bil tudi umetniški vodja in dirigent, hkrati pa tudi dirigent gledaliških simfoničnih koncertov. 1948 je na festivalu Praška pomlad dirigiral opero Zadeva Makropulos (Leoš Janáček), kar je bil eden njegovih zadnjih dirigentskih nastopov. Zaradi opešanega zdravja je 1949 opustil javno nastopanje. Od svojega prihoda v Brno do 1951 je tam predaval na konservatoriju, 1951–58 pa je bil docent za dirigiranje na Janáčkovi akademiji glasbenih umetnosti (Janáčkova akademie múzických uminí). Nekaj let je bil predsednik podružnice Društva češkoslovaških skladateljev v Brnu, ves čas pa izobražen in bister glasbeni pisec in kritik. Na odru brnske opere so po njegovi zaslugi izvedli nekatera dela jugoslovanskih skladateljev, npr. opero Morana (Jakov Gotovac, 1930) in balet Lectovo srce (Krešimir Baranović, 1931). Kot dirigent je znal uveljaviti vse zvočno-ritmične podrobnosti in bogato zvočno barvo orkestra. Njegovo pretežno mirno in preudarno dirigiranje, tudi v najbolj dramatičnih trenutkih, je vedno doseglo velik učinek.

Za svoje delo je bil odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje (1928).