Bajželj, Uroš (1931–2020)

BAJŽELJ, Uroš, montanist, univerzitetni profesor (r. 6. 10. 1931, Ljubljana). Oče Ivan, telesnokulturni pedagog in publicist, mati Irma, r. Petek, profesorica.

1949 je končal Srednjo tehnično šolo v Ljubljani. 1957 je diplomiral na ljubljanski Tehniški fakulteti, in sicer na Oddelku za rudarstvo in metalurgijo. 1964 je opravil strokovni izpit za vodilna delovna mesta v rudarstvu, 1997 pa strokovni izpit po Zakonu o graditvi objektov s področja gradnje podzemnih objektov. 1988 je doktoriral z disertacijo Vpliv parametrov delovnega okolja na tehnologijo pridobivanja v pogojih nastopanja živosrebrnih hlapov in radona. 1958 se je zaposlil v Rudniku živega srebra v Idriji, kjer je bil 1959–71 tehnični vodja jamskega obrata, 1971 je vodil službo za razvoj. 1972 se je kot direktor zaposlil v Rudniku kaolina in kalcita Črna pri Kamniku. S sodelavci je posodobil predelovalni obrat za kalcit, jamo in separacijo za kaolin ter se povezal s slovensko papirno industrijo. 1977 je bil imenovan za direktorja Rudarskega inštituta Ljubljana. Tam je načrtoval ter aktivno vodil dela pri raziskavah odkopnih metod z zasipom s poudarkom na odkopni metodi za pridobivanje permokarbonskih skrilavcev od zgoraj navzdol, v katerih se je v idrijskem rudišču nahajalo samorodno živo srebro v večjih koncentracijah, ter odkopnih metodah za pridobivanje uranove rude v rudišču Žirovski vrh. Razvil je novo podetažno odkopno metodo z uporabo utrjenega zasipa in predlagal ter raziskal uporabo novega osebnega zaščitnega sredstva proti param živega srebra v jamskem zraku, kar je postalo zanimivo tudi za rudarske strokovnjake v ZDA. V okviru jugoslovansko-ameriškega sodelovanja sta potekala dva raziskovalna projekta, ki sta vključevala raziskave in izvedbo poskusnega odkopa. 1983–88 je predstavil izsledke na številnih mednarodnih konferencah, simpozijih in kongresih ter 1983 na vabljenem predavanju na Columbia University, Henry Krumb School of Mines v New Yorku. V Rudniku urana Žirovski vrh v ustanavljanju je bil eden od vodilnih projektantov. V zvezi s tem je obiskal večje število rudnikov urana po svetu, kar mu je s sodelavci omogočilo tehnično in tehnološko posodobiti proces odkopavanja in način odlaganja jalovine. Dosegli so, da je odkopavanje rude potekalo po sodobnih načelih rudarske tehnike in s kar največjim upoštevanjem vseh varnostnih ukrepov ter varstva okolja. Skrbel je tudi za razvoj kadrov in nakup sodobne raziskovalne opreme. 1987 je bil imenovan za stalnega sodnega izvedenca za rudarstvo in geotehnologijo. 1988–2001 je bil redno zaposlen na Oddelku za geotehnologijo in rudarstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 1987 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja za rudarstvo in 1993 v naziv rednega profesorja za rudarstvo in geotehnologijo. Ves ta čas je bil predstojnik Katedre za tehnično rudarstvo in geotehniko. Dvakrat je bil izvoljen za predstojnika Oddelka za geotehnologijo in rudarstvo. Skupaj s člani oddelka je razvil novo študijsko smer Geotehnologija. Predaval je predmete Geotehnika I in II, Tehnično rudarstvo II, Površinsko odkopavanje in Odlagališča odpadnih snovi. Vodil je več domačih in mednarodnih raziskovalnih projektov. Na njihovi podlagi so izdelali programe za zapiranje idrijskega in mežiškega rudnika ter rudnika Žirovski vrh. Zaradi čedalje večje zahteve po čistem okolju je izdelal shemo zaprtega ekološko-tehnološkega kroga na relacijah premogovnik–termoelektrarna oz. rudnik–predelovalni obrat. Vodil je več aplikativnih raziskav v Premogovniku Velenje. Bil je vodja skupnega slovensko-ameriškega raziskovalnega projekta Underground mine waste disposal in ecologically and technologically closed cycle. Pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS je bil nacionalni koordinator za raziskovalno polje Rudarstvo in geotehnologija. Bil je predsednik Slovenskega rudarskega društva inženirjev in tehnikov (SRDIT, 1993–97) in 1993–94 predsednik Society of Mining Professors, 1992–2003 je imel na tujih univerzah več vabljenih predavanj. 2001 se je upokojil. Po upokojitvi je še vedno aktiven kot projektant.

Za svoje delo je prejel različna priznanja in častne naslove: 1978 je bil nagrajen z inovacijsko verigo, 1979 je postal zaslužni član jugoslovanske zveze inženirjev in tehnikov rudarstva in metalurgije, 1985 je postal zaslužni član jugoslovanske zveze inženirjev in tehnikov rudarstva in metalurgije, 1988 je prejel priznanje Rudnikov svinca in topilnice Mežica za dolgoletno sodelovanje, 1991 priznanje Rudnika živega srebra Idrija za dolgoletno sodelovanje, 1995 in 1996 mu je Slovenska znanstvena fundacija podelila naslov donator, 1999 je postal častni član SRDIT, 2000 mu je Univerza Petroşani v Romuniji za pomembne dosežke pri razvoju in pospeševanju rudarske znanosti in visokošolskega izobraževanja v mednarodnem merilu podelila častni doktorat, 2003 je postal častni član Inženirske zbornice Slovenije, 2003 častni član IOC WMC (mednarodni organizacijski odbor svetovnega rudarskega kongresa), 2006 pa je prejel častno listino GDMB (nemško društvo metalurgov in rudarjev) in postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.