Bajt, Drago (1948–)

BAJT, Drago (uradno ime Dragomil Bajt), prevajalec, urednik, leksikograf, publicist, literarni kritik (r. 7. 2. 1948, Ljubljana). Oče Stanislav, knjigovodja, mati Pavla, r. Koblar. Brat Miro Bajt, prevajalec.

Mladost je preživel v Rovtah v Selški dolini in Škofji Loki, kjer je 1966 maturiral na Gimnaziji Škofja Loka. Študiral je primerjalno književnost (diplomiral 1971) in rusistiko (diplomiral 1974) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi se je začel intenzivneje ukvarjati s prevajanjem in pisanjem knjižnih ocen za Radio Slovenija. Po odsluženju vojaškega roka se je 1977 zaposlil kot novinar v kulturno-literarni redakciji Radia Ljubljana (Slovenija), kjer je bil zaposlen do 1988. Kot urednik knjižnega programa je služboval pri Tehniški založbi Slovenije (1988–95), kot urednik za leksikografiko pa pri Mladinski knjigi (1996–2004); 2004–08 je bil urednik pri Založbi Nova revija. Od takrat je upokojen. 1982–2005 je bil član uredništva Nove revije, 1982–83 član Jezikovnega razsodišča, član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev, od 1995–98 predsednik Združenja avtorjev in imetnikov malih in drugih avtorskih pravic (ZAMP). Že pred diplomo je pokazal zanimanje za med Slovenci dotlej manj znano in neprevedeno, zlasti moderno rusko literaturo. Zrela prevoda romanov Andreja Belija (Peterburg, 1974) in Jevgenija Zamjatina (Mi, 1975) sta bili pri tedanjem študentu rusistike in primerjalne književnosti prvi znamenji prihodnjega obsežnega in tehtnega opusa. Odtlej se je kot prevajalec in esejist v veliki meri posvečal ruskemu modernizmu in avantgardi (zlasti simbolizmu in futurizmu, poeziji Osipa Mandelštama, delu Daniila Harmsa, prozi Andreja Belija), pa tudi sodobni podtalni literaturi (samizdatu); v tistem času sta nastali dve pomembni komentirani antologiji poezije in proze (Glasovi časa, Pisani vetrovi, oboje 1978). Obenem je v slovenščino prevajal srbske in hrvaške pesnike (mdr. Stevana Raičkovića, Milana Rakića, Antuna Gustava Matoša, Petra Gudelja) ter prispeval prevode v številnih antologijah nekdanje jugoslovanske poezije (srbske, bosenske, hrvaške). Veliko ruske, srbohrvaške ter slovaške poezije in kratke proze je prevedel tudi za Radio Slovenija. Na Radiu Slovenija je 1977 vpeljal dolgoletno oddajo Nove prevodne strani (z novimi prevodi manj znanih ali pri nas neznanih avtorjev z uvodi). Kot kritik se je v osemdesetih letih 20. stoletja ukvarjal zlasti z mlado slovensko prozo (Branko Gradišnik, Emil Filipčič, Uroš Kalčič idr.); kot literarni zgodovinar zlasti z Vladimirjem Bartolom (Alamut s spremno študijo 1984), s slovensko utopično prozo in znanstveno fantastiko (Janez Mencinger, Damir Feigel, Vid Pečjak idr.) pa mdr. v 1982 objavljeni knjigi Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja, ki je prva monografija o tej zvrsti na Slovenskem.

Največji delež ruske proze in poezije je skupaj s srbsko in hrvaško prevedel med 1977–95. Iz tega obdobja kaže omeniti prevode: Boris Piljnjak: Golo leto (1978); Osip Mandelštam: Lirika (1984); Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste (1983) in Hrošč v mravljišču (1986); Vladimir Vojnovič: Življenje in nenavadne prigode vojaka Ivana Čonkina (1985) ter Prestolonaslednik (1986); Aleksej Remizov: Ura (1986); Eduard Limonov: Jaz, Edička (1987); Josif Brodski: Pesmi (1989); Fjodor M. Dostojevski: Srečelovec (1991); Andrej Bitov: Puškinov dom (1993); Daniil Harms: Zakon linča (1995). Dva prevoda sta bila v tem obdobju tudi uprizorjena: Mandat Nikolaja Erdmana (1983) in Škrlatni otok Mihaila Bulgakova (1991). V monografijah je izdal prevode literarnoteoretičnih razprav Mihaila Bahtina (Teorija romana, 1982) in ruskih formalistov (1984). V samostojnih delih iz tega obdobja se zrcali avtorjeva mnogostranska ustvarjalna osebnost, saj se v njih posveča tako znanstveni fantastiki (monografija iz 1982) kakor študijam o moderni ruski literaturi od simbolizma do postmodernizma: Ruski literarni avantgardizem (1985); tako literarnokritičnim razpravam: Zapisi na robovih kritike (1986) kakor tudi že samostojnemu leksikografskemu delu: Vsevednik (poljudni leksikon, 1991, 1993, 2001, 2005); tako kritiškemu izdajateljstvu: Sončnice poldneva, antologija slovenske poezije (s Petrom Kolškom, 1993) kakor tudi literarni prakseologiji: Pišem, torej sem (priročnik za pisanje, 1993, 1994); tako esejistiki: V burji besed (ruski eseji, 1998) kakor prevodoslovnim razpravam in celo enigmatiki. Njegova monografija Od uganke do uganke (soavtor Pavle Gregorc, 1978) je prva slovenska knjiga o ugankarstvu.

Po 1996 se je Bajt osredotočil na leksikografsko delo: Slovenski kdo je kdo, sodeloval je pri Slovenskem velikem leksikonu, v njegovem uredništvu so tedaj izšli tudi Leksikon rastlinskih bogastev Tomaža Petauerja, Zimski ornitološki atlas in več malih strokovnih leksikonov pri Tehniški založbi Slovenije; Slovenska kronika XX. stoletja (sourednik Marjan Drnovšek, 1997) in Slovenski zgodovinski atlas (sourednik Marko Vidic, 2011) pri Novi reviji; Splošni religijski leksikon (sourednica Marta Kocjan Barle, 2009) pri Založbi Modrijan. V času urednikovanja pri Založbi Nova revija (2004–08) in pozneje se je opazneje posvečal tudi družbenokritični refleksiji, zlasti različnim kulturnim in družbenim fenomenom, športu, stanju slovenskih medijev, razkroju duhovnih in etičnih vrednot ipd.; tako npr. v zbirki člankov in kolumen Zmerjanje Slovencev (2005) in v esejih: Veliki končni iks (Nova revija, 2001, 225–227), Rojstvo naroda iz duha športa (Ampak, 2002, 4), Samomor in slovenska literatura (Nova revija, 2005, 300), Evropa v nas (Demokracija, 2008), Svet kot krogla, svet kot plošča (Literatura, 2009, 219–220).

Med vidnejšimi prevodi iz tega časa so tudi prevodi neleposlovnih del, npr. knjižna pregleda hrvaške (2008) in srbske (2011) zgodovine pri Slovenski matici, ob tem pa še: Fjodor Sologub: Mali hudobec (roman, 2007); Andrej Platonov: Morje mladosti (dve povesti, 2007); Aleksej Slapovski: Prvi drugi prihod (roman, 2007); Genadij Ajgi: Pogled z drevesi (izbrane pesmi, 2009); Viktor Šklovski: Teorija proze (2010); Danilo Kiš: Čitanka (2011); Andrej Beli: Mucek Letajev (povest, 2012); Dostojevski: Idiot (roman, 2013); Osip Mandelštam: Hrum časa (proza in eseji, 2014).

Za prevajalsko delo je bil nagrajen s Sovretovo nagrado 1979 (za prevod romana Golo leto Borisa Piljnjaka in pesmi v antologiji Glasovi časa, s Tonetom Pavčkom), z Župančičevo nagrado 1985 (za prevod poezije Osipa Mandelštama in knjige Ruski formalisti) in z nagrado Prešernovega sklada 1991 (za prevod moderne ruske literature).