Bajec, Jože (1913–1983)

BAJEC, Jože, bibliograf (r. 27. 7. 1913, Ljubljana; u. 13. 7. 1983, Ljubljana). Oče Andrej, bolniški laborant, mati Ivana, r. Virant.

Obiskoval je I. realno gimnazijo v Ljubljani (matura 1934) in tam študiral slavistiko (štiri semestre). V gimnaziji je objavljal v dijaškem leposlovnem listu Kovalo (uredil je rokopisni številki 1 in 2–3 ter souredil edino tiskano številko, vse 1932). Od 1936 je bil uradnik na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani. 1938–39 je urejal polmesečnik za delavsko mladino Mi mladi delavci. 1942 se je pridružil vaškim stražam v činu poročnika in bil poveljnik postojanke v Velikih Laščah, od jeseni 1943 pri domobrancih v Novem mestu. Bil je med domobranskimi častniki, ki so jih Nemci decembra 1944 aretirali in poslali v Dachau, ker so vzpostavljali zvezo z Angleži. Ob koncu vojne so domobranske oficirje zaprli Američani in jih junija 1945 izročili Jugoslaviji. Na t. i. božičnem procesu v Ljubljani je bil Bajec decembra 1945 obsojen na smrt z ustrelitvijo, pomiloščen na dvajset let zapora, nato so mu kazen skrajševali in ga novembra 1953 izpustili. 1954 se je zaposlil v ljubljanski Mestni knjižnici (prvo leto honorarno), 1956 je opravil strokovni izpit za knjižničarja in 1959 dobil mesto v NUK (oskrbnik periodičnega tiska). 1982 se je zaradi bolezni upokojil.

Ob rednem delu v NUK se je poglobil v starejše slovensko časopisje, pridobil za NUK nekaj težko dostopnih periodičnih publikacij, hkrati je zbiral podatke o časopisju za čas 1937–45, ki še ni bilo obdelano v slovenski nacionalni bibliografiji. Sestavil je retrospektivno bibliografijo Slovenski časniki in časopisi, ki ji je dodal popis drugojezičnega časopisja na Slovenskem in drugojezičnega časopisja Slovencev v tujini. Delo se navezuje na bibliografijo Janka Šlebingerja iz 1937, vendar ga v izčrpnosti, natančnosti, ureditvi in pomožnih kazalih presega. Po teh istih stvareh se odlikuje tudi bibliografija Slovensko izseljensko časopisje 1891–1945. Bajec se je največ ukvarjal z izseljenskim tiskom in izseljenskimi publicisti; 1965–83 je o tem objavljal bibliografije in članke v Slovenskem izseljenskem koledarju, nato v Slovenskem koledarju, Koledarju Mohorjeve družbe, Knjižnici idr. Gradil je na tiskanih virih, razpredel osebne stike s poznavalci doma in v tujini, zbral veliko novih podatkov o našem periodičnem tisku in z novimi spoznanji dopolnil in popravil dotedanje napačne navedbe v knjižničnih katalogih in bibliografijah. Tudi druge objave so večinoma bibliografske narave, npr. prevodi Finžgarjevega in Meškovega dela, literatura o izdajah založbe Lipa. Nedokončana so ostala dopolnila k Šlebingerjevim Slovenskim časnikom in časopisom, ki jih je pripravljal več let. Za SBL je napisal več člankov o izseljenskih avtorjih.