Bajde, Oton (1906–1993)

BAJDE, Oton, koncertni violončelist, glasbeni pedagog (r. 20. 1. 1906, Zadar, Hrvaška; u. 22. 4. 1993, Ljubljana). Oče Martin, podoficir in vojaški hornist, kasneje uradnik, mati Cecilija, r. Havel.

Osnovno šolo je obiskoval v Innsbrucku, kjer je bil oče uradnik na sodišču. Po zaključku treh letnikov nižje realne gimnazije v Innsbrucku (1916–19) se je družina preselila v Maribor, kjer je Bajde 1919–21 opravil tretji in četrti razred meščanske šole. 1921–25 se je šolal na Državnem moškem učiteljišču v Mariboru.

Glasbeno izobrazbo je najverjetneje pridobival pri skladatelju in čelistu Emeriku Beranu, ki je v tistem času poučeval na mariborskem učiteljišču in na šoli mariborske Glasbene matice. Bajde je igral v simfoničnem orkestru šole in nastopal kot violončelist. Od 1924 je igral v Godbenem kvartetu, imenovanem tudi Bajdetov kvartet (z Viktorjem Bajdetom, Francem Gregorinčičem in Albinom Horvatom). Jeseni 1925 je postal učitelj v Hajdini pri Ptuju, naslednje leto na deški osnovni šoli v Studencih. Jeseni 1926 je odšel na služenje vojaškega roka, 1927 pa začel učiteljevati na I. deški osnovni šoli v Mariboru, kjer je ostal do 1929, ko je odšel v Ljubljano. Do 1933 je študiral na Državnem konservatoriju v Ljubljani. 1933 je na visoki šoli te ustanove zaključil pedagoški oddelek, na njeni srednji šoli pa četrti letnik solopetja ter šesti letnik violončela, slednje pri Emeriku Beranu. Kot študent konservatorija je igral v orkestru Glasbene matice, v Sancinovem kvartetu (s Karlom Sancinom, Waltherjem Schrammom in Dušanom Sancinom), v Ljubljanskem godalnem kvartetu (z Leonom Pfeiferjem, Franjem Staničem in Vinkom Šušteršičem) in v klavirskem triu (z Leonom Pfeiferjem in Marijanom Lipovškom). Ljubljanski godalni kvartet je nastopal po slovenskih krajih, tudi v Beogradu, igral v Ljubljani na Prvem slovenskem festivalu ob 60-letnici Glasbene matice maja 1932 in 1934 nastopil na festivalu Mednarodnega društva za sodobno glasbo (ISCM) v Firencah, kjer so bile izvedene Štiri Gradnikove pesmi za alt in godalni kvartet Slavka Osterca. Po končanem konservatoriju se je Bajde 1933 vrnil na I. deško šolo v Mariboru. 1934–36 je poučeval na III. realni gimnaziji v Mariboru, za tem do 1938 ponovno na I. deški osnovni šoli v Mariboru. Vzporedno je od 1933 poučeval tudi na glasbeni šoli mariborske Glasbene matice. Po odhodu Marjana Kozine je 1938 postal njen ravnatelj, kar je ostal vse do nemške okupacije. Od 1936 je igral v Mariborskem triu (s Tarasom Poljancem in Romanom Klasincem), ki je nastopal v različnih slovenskih krajih, pa tudi v Zagrebu. Trio je bil po vojni obnovljen.

Aprila 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko. Od septembra 1941 je bil čelist v mariborskem gledališkem orkestru in pomožni učitelj glasbe na mariborskem učiteljišču. 1944 se je udeležil krajšega mojstrskega kurza pri takrat zelo znanem violončelistu Ludwigu Hoelscherju, profesorju na Mozarteumu v Salzburgu. Ker se je izognil rekrutaciji v nemško državno milico (Volkssturm), je bil decembra 1944 zaprt. Deportiran bi bil v taborišče Dachau, vendar ga je iz zapora rešil dirigent v mariborskem gledališču Richard Dietl, ki je bil vplivna osebnost v okupiranem Mariboru. Po izpustitvi januarja 1945 je nekaj časa delal v tovarni Sana v Hočah. Zadnje mesece okupacije se je skrival v Čreti na Pohorju. Takoj po koncu vojne je v Mariboru od novih oblasti dobil naročilo, da zbere instrumente in muzikalije iz nekdanjih nemških ustanov in porušenih ali od Nemcev izpraznjenih domov. Mdr. je v tem času zbral okoli 300 klavirjev in jih skladiščil v evangeličanski cerkvi. Nekatere so vrnili ustanovam ali izposojali glasbenim šolam in učencem. S skladiščem muzikalij je Bajde upravljal do 1953. Že maja 1945 je ustanovil glasbeno šolo (ki ni bila nadaljevanje predvojne šole Glasbene matice). Jeseni 1945 je na lastno pobudo organiziral tudi Srednjo glasbeno šolo, ki je bila uradno priznana 1948, in jo vodil do 1962. Poleg poučevanja violončela je organiziral javne koncerte učencev in profesorjev Srednje glasbene šole, šolskega simfoničnega orkestra idr. Omenjeni koncerti so predstavljali pomembno poživitev glasbenega življenja v mestu.

V desetletjih po vojni se je Bajde udejstvoval tudi kot komorni glasbenik in solist. 1946 je ponovno zaživel Mariborski trio (s Tarasom Poljancem, kasneje Faniko Brandl (Nado Jevdjenijević Brandl), Ksenijo Ogrin, kasneje Romanom Klasincem). Ko je razpadel, je bil 1951 ustanovljen Slovenski komorni trio (s Faniko Brandl in Marijanom Lipovškom), ki je koncertiral po Sloveniji, Jugoslaviji in Avstriji ter snemal za domače in tuje radijske postaje. Sodelovanje v Mariborskem triu in v Slovenskem komornem triu, v katerem je Bajde igral do 1956, je predstavljalo vrhunec njegove koncertantne kariere.

Bajde je od 1957 honorarno poučeval violončelo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, 1962 pa je bil upokojen; z upokojitvijo se ni strinjal ter se je istega leta tam zaposlil kot izredni profesor. 1965 je napredoval v rednega profesorja in poučeval do 1976, ko se je upokojil. Po 1963 je le še občasno nastopal, zato pa je bil dejaven kot pedagog. Med njegovimi uspešnimi učenci so bili Edi Majaron, Alojz Mordej, Miloš Mlejnik in Andrej Petrač. 1968–74 je sodeloval na mednarodnih poletnih kurzih v Raumbergu v Avstriji. Bil je tudi član žirij na jugoslovanskih in mednarodnih tekmovanjih v violončelu in komorni igri, tako na Casalsovem tekmovanju v Budimpešti (1968–83), v Markneukirchnu (1975, 1979, 1983) in na Bachovem tekmovanju v Leipzigu.

Že upokojenemu so mu po napadu medvedke v gozdu morali amputirati roko. Bajde je bil v svojem času najpomembnejši slovenski violončelist, ki je obvladal celotni violončelistični komorni repertoar in ga interpretiral na sodobni način. Komorne skupine, v katerih je igral, so marsikatero delo iz klasičnega repertoarja na Slovenskem predstavile prvič. Sam je sestavil seznam svojih koncertov, ki nudi podatke o ok. 215 koncertih, vendar jih je bilo nedvomno več. Dobra polovica teh koncertov pripada Mariborskemu triu in Slovenskemu komornemu triu. Prejel je vrsto pohval, nagrad in priznanj, bil častni član raznih društev; mdr. je 1940 prejel nagrado Umetniškega kluba Maribor, 1949 nagrado Društva glasbenih umetnikov Slovenije za uspešno koncertno delovanje v Sloveniji, 1951 red dela III. stopnje Prezidija narodne skupščine Jugoslavije, 1981 red dela z zlatim vencem in 1990 Betettovo nagrado.